Umetnost v Havani

Au. Ne slišimo več lastnih misli in ne vemo, kam so izginile naše okončine. V zvočnikih pompozni reggaeton. Avtobus zabasan. Hitrost neopisljiva. Tunda-tunda, od centra proti plaži. Drug ob drugega smo stisnjeni, drug na drugega, bohotne riti, mehke noge in rumovi zadahi. Ah, Havana. Po tednih intenzivnega kubanskega vzhoda smo znova v prestolnici, kjer strastno računamo na javni promet, točen kot urica in poceni kot kapljica kave. Zabasanost in muzika sta samo dva pozitivna stranska učinka. Sploh pa. »Umetnost tretjega sveta: med idejo in izkušnjo.« Oglasni plakat za 12. mednarodni bienale likovne umetnosti v Havani, ki se je konec maja naselil na otoku, jasno razlaga, da na svetu, pa tudi na Kubi, ni enega tretjega sveta. Več jih je. Eden, recimo, je v Havani, drugi, malo bolj tretji, je v doktrinarnostih.

Stranski učinki embarga

Skozi Havano se peljemo in Rafael je v treh letih, odkar smo se nazadnje videli, napredoval iz pesnika in dramatika za otroke v podpredsednika kubanske zveze mladih umetnikov Hermanos Saíz, kar mu je v življenje vneslo nekaj majhnih olajšav in par drobnih vpogledov v delovanje reči. Prineslo mu je tudi potovanja – konec aprila je (pri svojih sedemindvajsetih) prvič v življenju zapustil rojstni otok in odletel na mladinski kongres v Panamo. Od tam si je prinesel pametni telefon, ženi pa črne salonarje z vrtoglavo peto. Problem teh salonarjev je, da so spredaj, pri prstih, odprti. Žena tako nikakor, z nobenim vložkom ali kosmom vate ne more skriti, da so čeveljci vsaj za številko preveliki.

»Pa tako sem se trudila, da bi mu izrisala podplat v točni velikosti! Za levo in desno nogo!«

Rafael in njegova žena Niurbis se preživljata tudi kot ulična klovna, zato imata veliko smisla za humor. Obiskujeta podiplomski študij na havanski akademiji scenskih umetnosti, eni od petih havanskih umetniških akademij s skupnim imenom ISA, kar je krajše za Istituto Superior de Arte. Prav na tem kraju se je pred več kot petdesetimi leti rodila sintagma »umetnost tretjega sveta«, a o tem malo kasneje. Še prej moramo z avtobusa dol in po stopnicah gor, da v nad-vroči in nad-soparni študentski sobici v 4. nadstropju predelamo strategije za rentabilno preprodajo prevelikih salonarjev, z njimi pa tudi osnove kubanskih nakupovalnih izletov v tujino.

Od tam »mule«, Kubanci nosači, v spremstvu tujcev, ki jim plačajo prevoz, v osebni prtljagi na otok uvažajo kilograme in kilograme bolj ali manj rentabilne robe: iz Paname pametne telefone, iz Belizeja prenosne računalnike, iz Ekvadorja oblačila in obutev. Vsak Kubanec lahko po gospodarskem dogovoru med Ekvadorjem in Kubo na tej relaciji enkrat na leto prenese 120 kilogramov prtljage. Za Kubance je tudi letalsko potovanje na tej relaciji olajšano s posebnimi popusti. Če si tujec, ki sme potovati s prtljago z običajno težo 32 kilogramov, in potovanje plačaš trem mulam, imaš skupno skoraj 400 kilogramov uvoženega blaga naenkrat. Od tega se na Kubi dobro živi, cene »redkih dobrin« so zaradi ameriškega embarga na eni strani in hudega tranzicijskega kaosa na drugi vsaj dvakrat, trikrat, štirikrat višje od cen v prvih, drugih in ostalih tretjih svetovih.

Tujci, ki tako sklepajo posle, si z njimi najpogosteje krajšajo čas med čakanjem na pridobitev kubanskega stalnega prebivališča. Zanj lahko človek zaprosi šest mesecev po poroki s kubanskim državljanom, ko ga dobi, pride tudi »nepremičninska pravica«. Še pred kratkim so se Kubanci poročali s tujci, da bi lahko odpotovali iz države, danes pa se tujci (po skrbno določeni, vnaprej definirani tarifi) poročajo s Kubanci, da bi si na Karibih za bizaren denar kupili hišo s pogledom na ocean in rajsko plažo.

Castro je kompleks predvidel ob mestni plaži, po dolgih desetletjih vrnjeni Kubancem, da bi ljudje, ki bi se čez dan sončili, pod večer prišli med študente uživat glasbo, gledališče, ples in razstave.

Drugačnosti v svetu golfa

A Niurbis je igralka, za nameček pa še žena visokega mladinskega funkcionarja, zato res ne more preprodajati salonarjev; ne pozna pravih ljudi. Prevelike čevlje hrani v snežno beli kartonasti škatli in čaka, da ji po kakšnem darvinističnem tranzicijskem čudežu čez noč za eno številko zrastejo stopala.

In sploh. Po študentskem kampusu umetniške ISE se veliko bolje hodi v natikačih. Samo predstavljajte si: luksuzno igrišče za golf. Pristrižena travica, ravno prav, da je videti kakor mehki zeleni semiš. Zelenice potujejo gor in dol v sladke klančine in med mogočne kraljevske palme. To je prav takšno okolje z varnostnikom pri vhodu in ograjo vsenaokrog, kot je tisti ekskluzivni klub na severni polobli, v katerem so se dolga desetletja smeli igračkati le moški, dokler – saj še pomnite – ni prišla super ženska Condoleezza Rice in si z natančnim udarcem kot prva predstavnica drugega spola v osmih desetletjih priigrala vstop v moško igralno kraljestvo. Prav takšno okolje, z eno pomembno drugačnostjo.

Elitni Country Club v havanskem okrožju Playa, golfišče za može z ustrezno debelino denarnic, je bil v začetku 20. stoletja simbol kubansko-ameriškega gospodarskega sodelovanja, z drugimi besedami kubansko-ameriške poroke, precizno sklenjenega, jasno definiranega posla, ki je sam zase verjel, da je dolgoročen, zagotovljeno večen. V tistih časih je bil to eden najdražjih, najbolje negovanih in najekskluzivnejših golf klubov na svetu, plaže, ki so v neposredni bližini, pa so bile visoko ograjene in podarjene v uporabo zgolj in izključno belim državljanom ZDA. Danes so tukaj, prav tukaj, na tej semišno pristriženi travici, umetniške akademije, ki slišijo na kratico ISA, kar je ravno dovolj romantično, da spominja na ljubko, rahlo filmsko in malček otožno žensko ime.

Niurbis in Rafael nas po sijajnih zelenicah odpeljeta proti akademiji za likovno umetnost; vstopimo, še preden bi prav opazili. To ni ena zgradba, pač pa nešteti prehodi in paviljoni, to niso zidovi, pač pa terakota, opečnati oboki in rjavordeče kupole, ki imajo na vrhu stožčaste steklene konstrukcije, da spominjajo na velikanske joškice. Ni kotov, ker so krožne linije, ni predavalnic, pač pa ateljejske poslastice, sončno-senčne linice, palme, fontane, ploščice.

Zazdi se nam, kot da bi se akademija pretakala v neko čisto svojo, afro-kubansko džungelsko erotiko odprtih hodnikov in latinskih dvorišč, oblin, mehkob in divje estetike, ki jo je nekoč tako sijajno izrisal kubanski Picassov sodobnik Wifredo Lam. Na osrednjem dvorišču, ki povezuje vse prostore, se v tla udira okrogel opečnati bazen, fontana, na stranski vzpetini pa kraljuje velikanska opečnata figa, mati vseh mater, ustvarjalnost vseh ustvarjalnosti, imenovana vulva. Ja. To je akademija za likovno umetnost, ki jo je v prvih letih komunistične revolucije v Havani ustvaril arhitekt Ricardo Porro.

Nelojalne konkurence

Povsod mrgoli umetnosti. Študenti v učilnicah, na hodnikih, dvoriščih, pri vulvi, pod drevesi, postavljajo inštalacije, razstave, performanse, ki so jih pripravili kot spremljevalni program likovnega bienala. A vrhunec večera čaka zunaj, na prostem, kjer se je že naredila karibska noč z velikansko rastočo luno. Pod milim nebom stoji ogromen gledališki oder, ob njem pa orkester z violinami in bobni. Ozračje je naelektreno, pričakovanje veliko. Čas je za prvo praizvedbo izvirne kubanske opere po petih desetletjih. Opero Cubanacán je skupaj s kubanskim skladateljem Robertom Valero ustvaril libretist in producent Charles Koppelman, doma iz ZDA.

Zgodba opere je zgodba tega prostora, je pripoved o nekdanjem luksuznem igrišču za golf, na katerem sta se leta 1961, dve leti po padcu Battistovega režima, bradata tridesetletnika po imenu Fidel Castro in Che Guevara za šalo udarila v partiji »bogatunske igre«. Zgodba pravi, da je bil Guevara dovolj pameten, da je Castru pustil zmagati, ta pa je v zanosu vzkliknil: »Te zelenice bomo spremenili v najlepše umetniško mesto na svetu, v središče ustvarjalnosti in izobraževanja, ki bo napajalo našo revolucijo in bo postalo popek ’umetnosti tretjega sveta’!«

Castro je predvidel megalomanski kompleks umetniških akademij ob mestni plaži, po dolgih desetletjih vrnjeni Kubancem, da bi ljudje, ki bi se čez dan sončili in skakali v vodo, pod večer prišli med študente uživat glasbo, gledališče, ples in razstave. Ozemlju je vrnil staro kubansko ime: Cubanacán. »Tukaj bodo študirali mladi iz mest in iz najodročnejših vasi, študenti iz Latinske Amerike, iz Afrike, iz Azije, ljudje dobre volje, ljudje revolucije!«

Zaradi povsem svežega ameriškega embarga je obupno primanjkovalo cementa in železa, a iz tega se je rodil genialni zasuk. Za gradnjo so uporabili domač material – ilovico. Sprožili so največjo akcijo žganja opeke in keramičnih ploščic v zgodovini otoka.

Takšen je bil začetek, a naša opera se kar noče in noče zagnati. Vse je nared, številno občinstvo v trumah stoji ob nastavljenih stolih, nastavljeni stoli pa: prazni. Vseh prvih dvanajst vrst, po dolgem razporejenih tik pod odrom, naravnost pred opernim orkestrom. Nekaj ostarelih havanskih gospa se posede na prazne stole, a glej, že priskoči možak v beli srajci z broško »tour operator« in zakliče: »To je rezervirano. Personas muy importantes.«

Ko čez petnajst minut, natančno uro po predvidenem pričetku opere, na prizorišče (z vso nonšalanco, ki jo zahteva oznaka VIP) stopi belopolta ekspedicija, ki med sedanjem na rezervirane prostore ležerno razpravlja v ameriški angleščini, neka nemška turistična vodička, ki je na dogodek – pravočasno – pripeljala skupino turistov in ostala brez sedežev, užaljeno sikne v žmohtni bavarščini: »A tako, lakajčki, kar v rit si vtaknite svoje gospodarčke, ni vam pomoči!«

Sik preglasi revolucionarno zborovsko petje: igralci na odru gromko praznujejo zmago komunistične revolucije. Opera nas vrne v leto 1961, ko je mladi Castro v hipnem navdihu poklical leto starejšega arhitekta Ricarda Porra, znanega zagovornika revolucije, ki je pred Battistovim režimom zbežal v Venezuelo, in mu dal nalogo: nariši pet umetniških akademij, ki jih bomo postavili v krajino Country Cluba.

Stvar trenutka

Porro je izziv sprejel. Iz Venezuele se je vrnil v Havano, s seboj pa pripeljal še italijanska vrstnika, arhitekta Roberta Gottardija in Vittoria Garattija. Skupaj so ustvarili delo, ki je v sodobni arhitekturi znano kot »revolucija oblik«, fantastičen kompleks petih umetniških šol, ki so utelešale utopično razpoloženje mlade revolucije mladih ljudi, pri tem pa kršile vse zakone dotedanje arhitekture tako, da so na enem golfišču združile natanko vse zakone dotedanje arhitekture. Ricardo Porro je ustvaril akademijo za likovno umetnost in akademijo za sodobni ples, Roberto Gottardi akademijo za scenske umetnosti, Vittorio Garatti pa akademijo za balet in akademijo za glasbo.

»Nihče nam ne more vrniti tistega trenutka, nihče nam ga ne more vzeti. To je bilo navdušenje brez primere, to je bila svoboda, popolna sreča, absolutno upanje,« se v dokumentarnem filmu Nedokončani prostori (Unfinished Spaces, avtorja Alysa Nahmias in Benjamin Murray) tistega obdobja spominja Vittorio Garatti.

Castro je zagotovil, da so imeli trije arhitekti na voljo svojo lastno, izbrano skupino inženirjev, gradbenikov in mojstrov. A nečesa niso imeli: gradbenega materiala. Zaradi povsem svežega ameriškega embarga je obupno primanjkovalo cementa in železa, pa tudi vsega drugega. Iz embarga se je rodil genialni zasuk. Za gradnjo so uporabili domač, kubanski material – ilovico. Sprožili so največjo akcijo žganja opeke in keramičnih ploščic v zgodovini otoka ter uporabili stare katalonske stavbne tehnike utrjevanja obokov s keramičnimi ploščicami (guastavino).

Rojevati so se začele stavbe, ki so spominjale na žive organizme, na nekaj, čemur danes pravimo »organska gradnja«. Glasbena akademija, recimo, se je med tropskimi klančinami nekdanjega igrišča za golf zvijala kot imenitna dolga kača, akademija za balet je od zgoraj spominjala na živalice morskega planktona neizmerljivih, ogromnih dimenzij, z okroglimi opečnatimi strehami, ki so se stekale druga v drugo kakor terasasti kupolasti vrtovi, ki jih je v domišljenih kanalih prelivala voda, speljana iz sosednje rečne struge. Od samega začetka gradnje so tukaj potekale prve učne ure, gradbišča so bila zmeraj polna mladih ljudi pri umetniških vajah.

A evforični ustvarjalni trenutek, ki ga nihče ne more niti vrniti niti vzeti, so preplavila druga, radikalno zaostrena politična dejstva: invazija v Prašičjem zalivu (april 1961), kubanska raketna kriza (oktober 1962), poostreni ameriški embargo ter dokončni razkol med Kitajsko in Sovjetsko zvezo, ki je Kubo v vedno večjem gospodarskem pomanjkanju prisilil, da se je jasno opredelila za sovjetski model komunizma.

Arhitektura, ki je dotlej utelešala slavljenje svobode in pravičnega reda, je naenkrat dobila etiketo buržoazne dejavnosti bogatega razreda. Z novim diktatom novega havanskega ministrstva za infrastrukturo, ki je delovalo pod očitnim vplivom Moskve, so bili trije fantazijski arhitekti, Porro, Gottardi in Garatti, označeni za bagatelne snovalce razsipnih kreatur, ki so v času materialnega pomanjkanja nagovarjale k nedopustni bahavosti, predvsem pa se niso skladale s sovjetsko idejo arhitekturnega funkcionalizma. Razpustili so njihovo posebno skupino za gradnjo umetniških akademij in jih kot nižje uradnike zaposlili na ministrstvu.

Skrivnosti karibskih noči

Ricardo Porro, človek, ki je vodil največji ustvarjalni arhitekturni projekt v zgodovini kubanske revolucije, je moral odtlej risati kletke za orangutane v živalskem vrtu. Kmalu se je odločil za prostovoljno pregnanstvo v Parizu. Vittoria Garattija so nekaj let kasneje po spletu sila nenavadnih dogodkov obtožili vohunstva za zahodne sile in ga izgnali v domači Milano. Le Roberto Gottardi je ostal na Kubi in tam še vedno živi.

Karibska noč pod skoraj polno luno je sveža, čuti se, da je v bližini ocean. Rahli vetrc mrši črne palme, operni libreto pa razloži: bilo je konec leta 1964, ko je Fidel Castro dokončno ustavil gradnjo petih umetniških akademij ISA na zemljišču Cubanacán. Tri akademije, likovna, glasbena in za sodobni ples, so bile takrat že končane in v uporabi. Garattijevi akademiji za balet so manjkala okna in nekaj talnih oblog, Gottardijeva akademija scenskih umetnosti pa je bila narejena napol.

Libreto ne pove, da je trajalo do leta 1999, da so se trije arhitekti prvič ponovno srečali – v New Yorku. Da so vmes v hudih političnih krizah in pomanjkanju osiromašeni Havančani iz akademij, ki so bile le delno v uporabi, odnesli vse, kar se je odnesti dalo, tudi keramične ploščice in vodne zbiralnike. In da je ostareli Fidel Castro istega leta, torej 1999, na državnem zborovanju zveze kubanskih umetnikov in pisateljev v čustvenem nagovoru dejal, da je ISA, utopično umetniško mesto na nekdanjem igrišču za golf, nekaj najlepšega, kar je kdaj videlo njegovo oko. In da globoko obžaluje, da je poslušal »tistega neumnega človeka z ministrstva za infrastrukturo«, ki ga je ves ta čas prepričeval, da gre le za sramotni produkt buržoazne misli.

Castro je izdal odlok, da se akademije obnovijo, na čelo projektne skupine pa znova postavil Porra, Gottardija in Garattija. A prišle so nove finančne krize, trajal je embargo, zgodila sta se dva huda orkana, ki sta v prvem desetletju tretjega tisočletja opustošila Kubo, čas je tekel. Obnovo sta doživeli le Porrovi akademiji za likovno umetnost in sodobni ples. Preostale tri so še zmeraj ruševine; svetovna dediščina Unesca.

Ostareli Fidel Castro je leta 1999 dejal, da je ISA nekaj najlepšega, kar je kdaj videlo njegovo oko. In da globoko obžaluje, da je poslušal »tistega neumnega človeka«, ki ga je prepričeval, da gre le za sramotni produkt buržoazne misli.

A te ruševine imajo neznosen šarm. Nekaj dni kasneje nas Niurbis in Rafael odpeljeta mednje, da skačemo po strehah in se čudimo svetlobnim prehodom v tropskih hodnikih. A to bo kasneje. Še prej, nocoj, moramo v pozni karibski noči operne premiere nazaj, s plaže do središča mesta. Skočimo na avtobus z logotipom likovnega bienala, enega tistih, ki so nas že večkrat prepeljali z enega prizorišča bienala na drugo, a glej, že do nas z elegantno hojo pristopi mladenič v beli srajci z broško »tour operator« in zašepeta: »Mislim, da ste zgrešili prevozno sredstvo. Saj razumete, personas muy importantes.«

Namigne, da moramo počakati zunaj, dokler se avtobus ne napolni z njegovimi gosti, kajti oni imajo prednost. Ker bo ostalo nekaj sedežev, lahko nato vstopimo pri zadnjih vratih. Medtem ko vrže pomenljiv pogled na gospo Karino, našo kubansko gospodinjo, ki se že bliža sedemdesetemu letu in sedi na sosednjem sedežu, reče v španščini: »Saj veste, señora, gre za vprašanje dobre vzgoje.«

Počakamo zunaj, stoje, čeprav ima gospa Karina zelo star hrbet. Avtobus se počasi napolni z VIP ameriško angleščino. Vstopimo pri zadnjih vratih, še ravno pravi hip, da ujamemo komentar enega od prisotnih ameriških trgovcev z umetninami, ki govori po telefonu: »Opera ni slaba. Samo predstavljaj si, po vseh teh letih, ko so jih držali v popolni represiji! Pevci so odlični. Res se pozna, da je naša produkcija, naučili so jih celo nekaj osnovnih plesnih korakov.« Sedemo na zadnje sedeže in si skušamo jasno predstavljati sceno, v kateri ameriški producenti kubanske mladince učijo osnov tanga in salse.

Ko nas avtobus odloži v središču Havane, zadnje, kajti personas muy importantes imajo prednost, si gospa Karina ne more pomagati. Stopi do mladeniča v beli srajci z broško in reče: »Sinko, upam, da ima tvoja mama mlade kosti. Drugače ne vem, kako se bo spoprijela z vprašanji dobre vzgoje, ki stare ženske silijo, da stojijo na sopari, medtem ko se klub polnih riti ohlaja z avtobusno klimo.«

Po natančni statistiki kubanske agencije za kulturni turizem Paradiso je Havano v času letošnjega likovnega bienala obiskalo 1580 Američanov s posebnim kulturniškim vizumom, kar je prvi množični obisk državljanov ZDA na Kubi po Castrovi revoluciji. Gre za producente, investitorje in trgovce z umetninami, najbrž je med njimi tudi kakšen »povsem navaden turist«, ki se je pod pretvezo posla prišel sončit na kubanske plaže. Trenutna zakonodaja ZDA namreč določa, da lahko Kubo obiščejo le državljani ZDA, ki jih na otok vežejo družinski ali poslovni interesi.

O avtorici
Nataša Kramberger je pisateljica in novinarka, ki živi med Berlinom in Slovenijo. Njen prvi roman Nebesa v robidah je bil nominiran za kresnika in je prejel evropsko nagrado za književnost.