Beležnice Riharda Jakopiča

Rihard Jakopič se je rodil leta 1869 v Ljubljani v družini premožnega trgovca. Študiral je na realki v Ljubljani, nato pa je v šestem razredu študij opustil, da bi se posvetil slikarstvu. Leta 1887 se je vpisal na umetniško akademijo na Dunaju, po dveh letih pa je odšel v München, kjer je spoznal slikarja Antona Ažbeta, ki ga je pregovoril, da je ustanovil lastno slikarsko šolo. Leta 1907 je skupaj z Matejem Sternenom odprl zasebno slikarsko šolo, leta 1908 pa je po načrtih Maksa Fabianija na svoje stroške zgradil prvo slovensko umetniško razstavno galerijo, t.i. Jakopičev paviljon, ki je bil leta 1961 zaradi gradnje železniške proge porušen.

Jakopič je bil osrednja osebnost slovenskega slikarstva prve polovice 20. stoletja. Čeprav so slovenski impresionisti zaostajali za evropskim impresionističnim gibanjem, je potrebno razumeti, da je bila prva slovenska umetniška razstava postavljena šele leta 1900, pri njen pa je Jakopič sodeloval kot soorganizator. Ta razstava je naletela na zelo ugoden odziv pri javnosti in kritikih, kar pa se žal ni ponovilo pri drugi razstavi čez dve leti. Jakopičev impresionizem ni bil dobro sprejet, zato so začeli z iskanjem priznanja zunaj domovine.

Razstava leta 1904 na Dunaju je pomenila nov začetek in potrditev. Dunajska kritika je priznala njihovi umetnosti samoniklost in izraz slovenstva, kar jim je navdušeno priznala tudi slovenska moderna z Ivanom Cankarjem in Otonom Župančičem. Na tej razstavi je skupina slovenskih impresionistov tudi prvič nastopila pod skupnim imenom umetniški klub Sava. Pod tem imenom so do prve svetovne vojne razstavljali še v Beogradu, Sofiji, Trstu, Zagrebu, Varšavi, Krakovu in Rimu.

Jakopič je nadaljeval pobudo razvoja slovenskega likovnega področja in leta 1918 se je porodila ideja o slovenski akademiji za likovno umetnost. Pomagal je tudi pri ustanovitvi Narodne galerije, v 40-ih letih prejšnjega stoletja pa je sodeloval pri snovanju Moderne galerije.

V Narodni galeriji bo od 18. novembra do 28. februarja na ogled razstava Riharda Jakopiča z naslovom Beležnice: Risbe in slike, saj je galerija v zadnjih petnajstih letih pridobila nekaj njegovih pomembnih slik in okoli 1600 risb. Te so bile izrezane iz prvotnih kontekstov in pomešane med seboj, zato so si prizadevali rekonstruirati prvotne beležnice in risarske pole, da bi Jakopičevo delo in razvoj lahko bolje razumeli.

Risbe, drobne in neugledne, so mu služile kot stenografski zarisi bodočih kompozicij, kasneje šele tudi kot način reševanja posameznih problemov v detajlih. Nikoli jih ni namenil javnosti, zato so se v Narodni galeriji odločili, da jih predstavijo v povezavah s slikami, ki so izbrane tako, da nam risarsko gradivo spregovori kar se da živo. "To so iskrice, ki so spočenjale plamen umetnikove vizije. Med njimi pa najdemo nekaj takih, ki potrjujejo Jakopičev ustvarjalni dar, za katerega je trdil, da si ga ni dovolil odtujiti naravi."