Matej Nahtigal, filmski režiser

Na septembrskem nacionalnem filmskem festivalu so številni prvič slišali njegovo ime. O njem je večina vedela le to, da je pred leti režiral dva spota za skupino Res Nullius, Rock’n’roll in Vagon raztrganih duš. Torej lahko upravičeno rečemo, da je povsem nepričakovano postal festivalska novica dneva. Njegov prvenec Psi brezčasja, v katerem sočasno z iskanjem morilca razkriva plasti samega delovanja družbe in ki ga je uradna portoroška žirija sicer povsem prezrla, je namreč navdušil žirijo filmskih kritikov. Verjetno tudi zato, ker je posnel film, ki se umešča v eno tistih žanrskih form, ki jih pri nas srečujemo le redko – film noir.

No, tudi po premieri se kritiki o filmu izrekajo pozitivno. Štefančič je v Mladini denimo zapisal, da je film tako dober, da si želiš, da bi bil še boljši. In verjetno bi tudi lahko bil še boljši. Toda glede na to, da so ga posneli domala brez finančnih sredstev, so nekje morali potegniti črto, pravi osemindvajsetletnik, ki filma ni samo režiral in bil njegov soscenarist, temveč se je lotil tudi montaže in barvanja. Kakorkoli že, da je naredil dober film, je sam pri sebi vedel v trenutku, ko se je izkazalo, da ni všeč njegovi mami.

Njegovo zanimanje za film se je začelo s prebiranjem istoimenskega literarnega prvenca Zorana Benčiča, frontmana nekdanje velenjske rokovske skupine Res Nullius, katere, kot pravi, največji fan je. Ko je prebral knjigo, je takoj začutil, da želi po njej posneti film, saj je po njegovem Benčič v knjigi ustvaril povsem svoj svet in predvsem osmislil svoj besednjak: »Do danes v slovenščini ni bilo napisanega še nič takšnega. Nihče pa pred tem tudi ni imel mentalne kapacitete, da bi si izmislil takšno zgodbo, tako zelo filmsko.« In ker je začutil, da je edini, ki bi se dejansko lotil snemanja tega filma, se je povezal z Benčičem, s katerim sta se takoj kreativno ujela, potem pa združila ustvarjalne moči in povsem neobremenjeno roman predelala v scenarij.

V začetku lanskega leta so se potem lotili še snemanja. Sprva je imel v mislih majhen film. Pravzaprav vse dokler v zgodbo ni prišel producent Tomi Matić, s katerim je film zrasel v nekaj veliko večjega. To seveda ne bi bilo mogoče niti brez njegovega rodnega Velenja in zanosa vseh ostalih, ki so pomagali, da so film realizirali. Tudi tako, da so se odrekli honorarjem.

Skupaj so potem dokazali, da je tudi zunaj utečenih institucionalnih okvirjev mogoče narediti presenetljivo dober film in pri tem obdržati visoke profesionalne standarde. Z dobro kamero, scenografijo in tudi glasbo, za katero so angažirali Primoža Benka.

Kljub temu da so naleteli na popolno ignoranco Slovenskega filmskega centra, za katerega, kot pravi, še danes sploh ne obstajajo, se ne dajo. Zdaj je pred njimi nov izziv, da film spravijo v kinodvorane. Njegova distribucija je ta hip sicer še neznanka. Toda glede na to, da jim premagovanje ovir ni neznanka, in ob dejstvu, da so ustvarili celovečerni film, ki gledalcev ne podcenjuje, to verjetno ni misija nemogoče.

Kljub temu da se sam z marsikatero situacijo, ki spremlja splavitev njegovega dolgometražnega igranega prvenca, srečuje prvič, je kot snemalec in montažer v preteklosti že sodeloval pri raznih drugih igranih filmih in dokumentarcih. Sicer pa je v Ljubljani diplomiral iz grafične in medijske tehnike ter nekaj časa veliko delal tudi pri komercialnih projektih, in sicer kot oblikovalec in medijski strateg. Kasneje je zasnoval uspešno Kickstarter kampanjo za lesene fotoaparate Velenjčana Elvisa Halilovića. In to medtem, ko je študiral fotografijo v Sarajevu, kjer je inovatorsko pristopil k magistrski nalogi in razvil metodo fotografiranja s skenerjem.

Po koncu študija je kot fotoreporter »šljakal« za sarajevski tednik Dani. Od časa, ki ga je preživel v Bosni, si je bolj kot formalno izobrazbo, kot pravi, zapomnil občutke, neki »žmoht«, ki ga ima to mesto, polno zgodb in ljudi, ki vedno znova presenečajo z angažmajem, pa tudi s svojo iskrenostjo. No, odnesel pa je tudi prepričanje, da se moraš, če se nečesa lotiš, temu posvetiti do konca in predvsem z vsem srcem.

Tudi zato se v prihodnje najbolj vidi v filmu. Zdi se mu, da mu kot ustvarjalcu daje največ moči, da se z vsebino in formo dotakne ljudi, jim da misliti ter iz njih izvabi reakcije in predvsem emocije. Kakršnekoli emocije. Iz njegovega strastnega pripovedovanja je jasno tudi, da si želi še naprej delati z Benčičem, med katerima se je vzpostavila huda kemija, ki pa jo razumeta samo onadva. Marsikomu, ki ju ne pozna dobro, se morda zdi, da se »nažirata«, a pravzaprav gre za kreativen diskurz. Tako ni čudno, da že pripravljata scenarij za nov film, ki bo menda nekakšna slovenska mešanica Taksista in Kitajske četrti. Še naprej ga namreč zanima družba kot živo tkivo, znotraj katere smo vsi nekako povezani.