Orhan Pamuk: Tiha hiša

+ + + +

Istanbul dveh hitrosti

Za tiho hišo, v katero se je odmaknil ded zaradi groženj fundamentalistov, imajo tamladi že načrte, sanjajo, kako bo na njenem mestu zrasla stolpnica in si bodo pri prodaji napolnili žepe; ovira je samo babica, ki v njej životari ob pritlikavem služabniku kot Robinzon s Petkom v osami, med zaprašenimi laboratorijskimi instrumenti pokojnega moža in grdimi spomini na njegovo megalomanijo.

Sprožilec zapleta je tradicionalni obisk vnukov iz Istanbula; trije, vsak s starostjo primernimi hobiji, od pitja do zaljubljanja, od levičarstva do zgodovine, vnesejo nemir. Divjajo z avti ponoči, pijani, delajo scene, sanjarijo o lastni veličini, kar se prenaša po moški liniji: ded je sestavljal enciklopedijo, ki bi Vzhod izenačila z Zahodom in oznanila smrt boga, vnuk sanjari o zgodovini, ki bi jo spisal in bi vrgla na rit vse, posebej, ker bi bile zgodbe računalniško in naključno pomešane. Nekaj tega samopoveličevanja gre tudi v nezakonsko vejo, tam vnuk in pritlikavčev nečak sanja, da bo naredil nekaj velikega, da bo njegovo ime odmevalo in se bodo vsi zavedeli, kako pomemben je in kako neznatni so oni. Zato piše grafite proti komunistom in zbije mrzlo sestrično, vse bolj mrzlo.

Pamuk je z zgodbo o turških razpotjih z začetka osemdesetih let, ko je roman tudi nastal, poskušal ujeti aporije časa, razlike med evropeizirano elito in tistimi nazadnjaki, ki so preživeli atatürkovsko modernizacijo nepoškodovani in še naprej razmišljajo v stari otomanski maniri. Na eni strani obupana in k dekadenci nagnjena mladina, ki sanjari o erotiki in Ameriki, na drugi tisti, ki se jim celoten svet prikazuje z imaginarijem pekla in kaznovanja, zato pa z božjim imenom na ustih ustrahujejo druge in jim kažejo svoj lastni prav in amen.

Zgodba je pripovedovana z na preskok spisanimi poglavji, od katerih ima vsako svojega pripovedovalca, torej je poliperspektivična, vse pa zato, da bi bolj videli, da si morda s pticami delimo nebo, z bližnjimi pa ne stopnje omike in še manj predstave o svetu kot danemu in kot možnosti.

Čeprav je začetek morda malce počasen, je zaradi močno izpisanih karakterjev, med katerimi izstopajo fundamentalistični poba, na smrt čakajoča in v spomine potunkana starka, pritlikavec in zapita megalomanska družinska veja učenjakov, pa tudi zaradi drastičnosti trka vrednot, do katerih pripelje visoka koncentracija različnosti, roman široko izpisana saga. Ponudi nam vpogled v soseščino, ki nam v nekaterih ostalinah ni tako zelo blizu, daleč pa žal tudi ne povsem.