Kaj pa grafika?

Kaj prinaša grafični bienale ob svoji 60-letnici?

V kakšni kondiciji je danes grafika in v katero smer naj bi šel v prihodnje Grafični bienale Ljubljana, ki je poleg Bienala industrijskega oblikovanja (BIO) ena izmed naših mednarodno prepoznavnejših kulturnih prireditev, bi morala nakazati osrednja bienalna razstava. Zakaj? Ker se že dobrih 15 let ugiba, ali ljubljanskemu bienalu sploh še pritiče pridevnik grafični.

Osrednja razstava, ki jo je kurirala Angležinja Nicole Lees in jo poimenovala Nad tabo ti, se razteza po prostorih dveh ljubljanskih institucij – Mednarodnega grafičnega likovnega centra (MGLC) in desnega krila Moderne galerije. Zanimiva razstava sodobne umetnosti in med eksponati najdemo celo nekaj grafik, vendar razstava še vedno ne odgovori na vprašanje, kaj se dogaja z grafiko v prvi tretjini 21. stoletja. Ali izumira ali je skrita po ateljejih, ker si ne upa na plano?

Je že res, da so digitalna tehnologija in novi mediji povzročili revolucijo v likovni umetnosti in med drugim zahtevali tudi redefinicijo grafike. Po pogovoru z nekaterimi najmlajšimi umetniki pa se zdi, da si klasična grafika ne upa več na plano. Mogoče zato, ker je v svetovnem umetniškem establišmentu pojmovana kot nekaj zastarelega? A današnji študentje umetnosti prek programa študijskih izmenjav Erasmus spoznavajo različna visokošolska in umetniška okolja in tako v marsikaterem evropskem ateljeju ali kabinetu likovnih akademij vidijo, da nastajajo nove in nove grafike, takšne, ki upoštevajo stare grafične tehnike, pa tudi tiste, ki stopajo v dialogi s sodobnimi mediji.

Morebiti je primerno vprašanje, zakaj vodstvo MGLC ob pomoči lokalnih kustosov – od severne Evrope do južne Afrike, od zahodne Evrope do Japonske, od Aljaske do Patagonije, od Kitajske do Avstralije – spet enkrat ne preveri, kaj se dogaja v »klasični« grafiki? Morda pa je ta še kako živa in ima kaj povedati/pokazati, le da »zdigitalizirano-globalizirani« kuratorji, galeristi in kritiki (v interesu kapitala) tega ne opazijo? Z dosedanjim načinom dela ljubljanski bienale ostaja znotraj globalističnega sistema kuriranja hibridnih, multidisciplinarnih in intermedijskih projektov ter razstav, ki se med seboj komajda razlikujejo.

Zmagovalka prejšnjega bienala Maria Elena Gonzalez, kubanska umetnica, ki živi in dela med New Yorkom in Baslom, je ustvarila močno umetniško doživetje. Razstava Serija govorica dreves, ki je bila na ogled v galeriji Cankarjevega doma, je kontemplativna, umirjena, kot da bi se sprehajali po tihem brezovem gaju. Navdih za projekt je umetnica dobila, ko je v gozdu našla padlo brezo, z nje odluščila lubje, ga sploščila, »kartirala«, tako da je tudi nam pokazala brezino uokvirjeno in »tematizirano« lubje. Ob tem je izdelala radiranke in risbe, tudi grafike. Vzorce lubja je skenirala in jih lasersko zarezala v papirni zvitek za mehanični klavir. Glasbo padle breze smo slišali tudi v prostorih galerije. Ja, dober primer, kako lahko danes mislimo grafiko, čutimo in slišimo naravo, ustvarimo kompleksno umetnino in ostanemo kljub temu sodobni.

Posebej velja omeniti še angleškega umetnika Gilesa Rounda, ki se je lotil interpretacije zgodovine ljubljanskega bienala. V Jakopičevi galeriji je predstavil svoj izbor grafik, nekoč razstavljenih na bienalu, danes pa shranjenih v zbirkah Moderne galerije in MGLC, in jih interpretiral s postopkom »prilaščanja podob«.

Bienale je vedno imel obsežen katalog, letošnji pa je šibak iz več razlogov. Tudi zato, ker se Leesova kot kuratorica in urednica publikacije ni najbolje pozanimala, kam prihaja na »začasno delo«. Njeno besedilo ob inštalaciji Mika Cooterja kaže, kako se je v primerjavi z njim pomanjkljivo seznanila z našim kulturnim okoljem: osredotočila se je na Cooterjevo izhodišče – nekajmesečno bivanje filmskega režiserja Fritza Langa pri pionirju slovenskega filma Karolu Grossmannu v Ormožu (v navezi s tem je tudi projekcija filma Karpa Godine Umetni raj), hkrati pa je povsem spregledala, da je Cooter v instalacijo vključil tudi niz arhivskih fotografij industrijskih izdelkov s področja akustike in optike, razstavljenih na prvem bienalu BIO leta 1964 v Ljubljani. Cooter je torej med seboj povezal ključna slovenska bienala, ki sta znana v svetu. Lepa umetnikova gesta, a jo je kuratorica v besedilu povsem prezrla.

Poleg še marsičesa; v katalogu manjkajo tudi osnovni podatki o udeleženih umetnikih in obiskovalec bi moral poguglati, če bi želel izvedeti, od kod so, kaj delajo ... Dobro za Google, slabo za bienale in obiskovalce. Za vsakim bienalom namreč ostane katalog, ki je dokument časa in dogodka. Natančnejši in dobro opremljen s podatki bi bil ob letošnji ediciji verodostojnejši pričevalec, kot dejansko bo. Sicer pa v začetku leta 2016 obljubljajo katalog v obširnejši različici, tudi z analizo novih umetniških praks, ki bi naj bile vzpostavljene na tokratnem bienalu.

Dobrih štirinajst dni pred koncem bienala lahko ugotovimo, da ga je spremljalo veliko prireditev, občasnih dogodkov in vzporednih razstav. Zdi se, da preveč. Kot da bi s tem želeli zapolniti neko vrzel ...

Razstava:

31. grafični bienale Ljubljana

Kje: MGLC in druga prizorišča, Ljubljana

Kdaj: do 3. decembra 2015