9. 12. 2015 | Kultura
Razvijanje odrskega jezika
© Nada Žgank
Na odru Stare mestne elektrarne v Ljubljani bo 10. decembra ob 20.00 premiera plesne predstave Matije Ferlina z naslovom "Staging a Play: Steklena menažerija," ki je nastala v produkciji zavoda Emanat. Prvič v svojem opusu si je Ferlin za izhodišče predstave izbral kanonsko dramsko delo Steklena menažerija, dramatika Tennesseeja Williamsa. V predstavi ponovno razpira vmesno področje med abstrahiranim plešočim telesom in konvencijami gledališkega jezika ter tako nadaljuje z razvijanjem odrskega jezika, ki ga je začel razvijati s predstavama "Drugi sočasno" in "Kralji smo in ne ljudje" ter s provokativno odrsko raziskavo poezije Srečka Kosovela "Sad Sam Lucky."
"Ko sem lani delal kot koreograf in svetovalec za odrski gib v predstavi, nastali po dramski predlogi Franza Grillparzerja, sem se zalotil ob naslednjem razmišljanju: Besedilo beremo in ga govorimo. Moramo pri delu z dramskim besedilom zapisano besedo na oder vedno postaviti kot izgovorjeno besedo? Ali lahko telo najde nek drugačen, notranji aparat, s katerim artikulira govorjeno besedo? Ali lahko orodje, ki je v klasičnem gledališču sekundarno, postane primarno? Odgovore na ta vprašanja lahko dobim le, če za naslednjo predstavo angažiram plesalce," je zapisal Matija Ferlin.
Ker izvajalci na odru ne uporabljajo glasu ali govornega aparata, je raziskovalni proces v novi predstavi osredotočen na telesa v gibanju, ki ustvarjajo fizične spomine na besedilo in namene, zapisane v njem. Ferlin se s skupino štirih plesalcev, ki jo sestavljajo Loup Abramovici, Anja Bornšek, Maja Delak in Žigan Krajnčan, tako spopade s skoraj nemogočo nalogo, s katero poskušajo na novo iznajti gledališkost skozi potencial, ki izhaja iz sopostavitve telesa in besedila.
Tennessee Williams svojo igro Steklena menažerija opiše kot "spominsko dramo," ki dopušča pri uprizarjanju veliko svobode in kliče po pristopih, ki presegajo konvencije. V didaskalijah pa sceno opiše z besedami: "Scena je spomin, zato je nerealistična. Spomin prevzame ogromno poetičnosti: nekatere podrobnosti izpusti, druge napihne glede na čustveno vrednost posameznosti, ki se jih dotika, kajti sedež spomina je v srcu. Notranjost je zato zatemnjena in poetična."
Režisersko-dramaturška raziskava Matije Ferlina in Gorana Ferčeca izhaja iz preizpraševanja pojma in postopka inscenacije, ki ga predstava konceptualno obravnava kot izhodiščno točko za delo na izbrani predlogi. V predstavi postopek odrskega uprizarjanja predhodi tistemu, kar se uprizarja in tako določa vse preostale pogoje, med katerimi je najpomembnejši tisti o ukinitvi jezika. V pričujoči raziskavi je telo, ki na odru ne govori, osredotočeno na gib kot na edini možni in dovoljeni označevalec. Naloga telesa je, da najde formo za izvedbo v iskanju koreografskih principov, ki niso prevzeti ne iz govora ne v konfliktu z njim, temveč najdejo svojo označevalsko logiko in register tam, kjer je govorno dejanje konceptualno odpravljeno in usmerjeno h koreografskemu dejanju.
Hrvaški koreograf in plesalec Matija Ferlin je po končanem študiju na School for New Dance Development v Amsterdamu nekaj let živel in delal v Berlinu. Po vrnitvi v Pulj se je osredotočil na raziskavo in reartikulacijo različnih konceptov odrskega uprizarjanja in drugih medijev, kot so kratki film, video in razstavljanje. Njegova dela so bila predstavljena na številnih festivalih po Evropi in Severni Ameriki.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.