Stroj za slikanje

V Moderni galeriji v Ljubljani bodo 17. decembra ob 20.00 odprli pregledno razstavo Bogoslava Kalaša, ki je na področju slikarstva razvil svoj lastni likovni postopek-tehniko, imenovano aerografija oz. slikanje s t. i. zračnim čopičem, ki jo v reševanju vprašanj procesa slikanja kontinuirano razvija vse od leta 1971. Postopek temelji na načelu prenosa avtorske fotografije oziroma motiva z mehaničnim prenosnikom (strojem za slikanje) in barvami na nov nosilec (platno, papir). Njegove slike temeljijo na fotografiji "iz družinskega albuma" (akt, krajina, portret, tihožitje), ki jo umetnik s strojem poveča in prenese na platno. S to tehniko je Bogoslavu Kalašu uspelo združiti zahteve modernega, hipermodernega in sodobnega časa s slikarsko tradicijo. Razstava je zato priložnost za ponoven premislek o vlogi slikarstva v 20. stoletju.

Bogoslav Kalaš (1942) je študiral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je leta 1968 končal tudi slikarsko specialko. Po končanem študiju je deloval kot likovni pedagog. V letih 1971/72 je s sodelovanjem Vojislava Pavloviča skonstruiral stroj za slikanje, ki ga od takrat izboljšuje in uporablja pri svojem slikarstvu. Od leta 1982 do 2009 je poučeval na ALUO ter opravljal tudi funkcijo dekana. Leta 2006 je prejel nagrado Riharda Jakopiča za življenjski opus.

Kalaš ima dolg slikarski staž, saj razstavlja že od leta 1966. Svojo prvo samostojno razstavo je imel v Koncertnem ateljeju Društva slovenskih skladateljev leta 1972 v Ljubljani, najobširnejšo razstavo pa je imel leta 1996 v Mestni galeriji Ljubljana. Zaradi njegove tehnike in izrazito tradicionalne motivike (akt, tihožitje, krajina, portret) ter posledične neaktualnosti njegovih del v določenem obdobju, ga kustosi na razstave pogosteje vključujejo šele v novem tisočletju (npr. pregledne in tematske razstave slovenske umetnosti). Posebej pomembno je tudi njegovo sodelovanje s skupino IRWIN od konca osemdesetih let pri naslednjih projektih ali delih: Slovenske Atene 1983–1987 (1987), L’État (portret skupine IRWIN, 1988 in 1990) in Was ist Kunst Slovenia (2000).

Pri aerografiji gre za to, da umetnik najprej izbere motiv v naravi ali ateljeju, kjer na primer portretira model, pripravlja akt ali tihožitje. Osnovno kompozicijo skrbno pretehta in nato motiv zabeleži s fotoaparatom. Vse naslednje faze do končne izvedbe slike pa izvede s pomočjo omenjenega stroja. Določi tudi to, ali bo motiv izražen z eno ali več barvami, torej, ali bo slika črno-bela ali barvna. Za marsikoga, ki ga ne zanimajo tehnološke posebnosti tako nastalih slik, bi ta dela lahko veljala za fotografske posnetke, a so vse prej kot to.

"Morda ne bi bilo pretirano trditi, da je Kalaš vsem umetniškim in pedagoškim uspehom navkljub v slovenskem prostoru še vedno, oziroma do neke mere, polarizirajoča figura: njegovo delo bodisi vzbuja fascinacijo, ki je bolj kot ne povezana z izumom stroja za slikanje, svojevrstne tehnike, ki jo je Kalaš poimenoval aerografija in ki vsekakor nosi pečat duha časa, v katerem je nastala, bodisi povzroča zadržke, saj je slikarjeva roka, pa četudi stroj še vedno dopušča in celo zahteva določene intervencije, v očeh nekaterih žal postavljena na stran, s tem pa naj bi se bojda izgubila pristnost umetniškega ustvarjanja. Vse to pri slikarju, ki je tako močno zavezan veliki tradiciji zahodne zgodovine slikarstva oziroma ustvarjanja ali grajenja podobe, in sicer od renesanse naprej–pri slikarju, ki je obenem na prvi pogled nekam nenavadno, morda celo "regresivno" vezan na (realistično) podobo, kar lahko kot njegov individualni užitek še dodatno vzbuja ali čudenje ali odpor," je zapisal kustos razstave dr. Marko Jenko.