Pekinška opera Opičji kralj

V Cankarjevem domu v Ljubljani bo 0d 28. do 31. decembra s predstavo Opičji kralj gostovalo Kitajsko narodno gledališče za pekinško opero, ki se posveča ohranjanju gledališke zvrsti, ki izvira iz 13. stoletja, v svetu znane kot kitajska opera. Predstava, ki je bila premierno uprizorjena 1. januarja 1956, jemlje snov iz 3., 4. in 5. poglavja klasičnega kitajskega romana Potovanje na zahod in nosi naslov Opičji kralj zmoti mir v Nebeški palači.

Opičji kralj, ki obstaja v številnih različicah, je poleg pripovedke o Beli kači, kitajske verzije Labodjega jezera, verjetno najbolj znana pekinška opera. Odlikujejo ga bogati kostumi, vrhunski igralci, ki poleg zahtevne igralske tehnike obvladujejo še akrobatske in borilne veščine ter zapleteno umetnost ličenja. Zgodba romana govori o neverjetnem popotovanju kitajskega meniha Hiuan Tsanga, imenovanega Tripitaka, ki se je v 8. stoletju odpravil v Indijo iskat svete budistične spise. Tripitaka je resnična osebnost, okoli katere se je skozi stoletja izoblikovala dolga vrsta legend. Wou Tch’eng-en, ki je živel med letoma 1505 in 1580, je cikel legend povezal ter tako izoblikoval pravljični roman izjemne dolžine, ki kroži med bralci predvsem v okrajšanih različicah. Zanj je značilna nenavadna mešanica lepote in absurda, globokih misli in neumnosti, v katerih se poezija prepleta s folkloro, alegorijo, religijo, zgodovino ali satiro proti birokraciji. V romanu poleg Tripitake nastopa množica fantazijskih likov od nebeških konjev do zmajev in velikanov. Opičji kralj, Sun Wukong, je lik, katerega absurdno smešne dogodivščine so najhvaležnejša snov gledaliških uprizoritev tradicionalne zvrsti pekinške opere. Je šaljiv nagajivec, ki jo rad zagode višjim predstavnikom nebeške hierarhije in Tripitako na njegovi dolgi poti nemalokrat reši iz hudih težav. Pri publiki je izjemno priljubljen in ni ga kitajskega otroka, ki ne bi poznal zgodbe o Opičjem kralju.

Pekinška opera, jing ju, je nastala konec 18. stoletja iz številnih lokalnih različic. Njen razvoj je pogojevala rast cesarske prestolnice in danes predstavlja najbolj poznano zvrst tradicionalne kitajske opere.  V repertoarju tradicionalne kitajske opere ločimo igre s sentimentalno, politično ali pravno tematiko–wenxi in igre z borilnimi veščinami–wuxi. Opičji kralj spada med slednje. Kitajska publika takoj prepozna like, ki se pojavijo na odru, saj so dramske osebe strogo kodificirane. Vsak kostum, gib, melodija, izraz na obrazu ali scenski rekvizit ustrezajo natančno določenim pravilom. Skladatelj in režiser pri tradicionalni kitajski operi nista potrebna. Igralci se že od malega učijo svoje veščine od starejših kolegov, dokler svoje vloge ne obvladajo do popolnosti.

Kitajsko narodno gledališče za pekinško opero je januarja 1955 v Pekingu ustanovilo Ministrstvo za kulturo Ljudske republike Kitajske. Njegov prvi direktor in pobudnik za ustanovitev je bil znameniti igralec pekinške opere Mei Lanfang, nad katerim so se navduševali tudi Bertolt Brecht, Charlie Chaplin in Albert Einstein. Njegova življenjska zgodba je bila tudi navdih za film Zbogom, moja konkubina. Naloga tega gledališča je ohranjanje kulturne dediščine znamenite tradicionalne kitajske gledališke zvrsti, danes v svetu imenovane pekinška opera. Sestavljajo ga trije ansambli z več sto igralci, ki gojijo starodavno tradicijo posebne igralske tehnike, akrobatike, ličenja in kostumov. Njegove predstave redno prenaša glavna kitajska televizijska televizija.