Damjana Kolar

 |  Kultura

Mozaik sodobne iranske družbe

Iranski režiser Jafar Panahi kljub uradni prepovedi snemanja ponovno poprime za kamero, ki je tokrat pritrjena na armaturno ploščo taksija. V filmu Taksi, ki bo od 6. januarja dalje na ogled v Kinodvoru, skozi duhovito, provokativno psevdodokumetarno vožnjo po ulicah Teherana sestavi mozaik sodobne iranske družbe.

Taksi vozi po živahnih in barvitih ulicah Teherana, za volanom pa je režiser filma. Različni potniki vstopajo in izstopajo, vsak izmed njih pa se odkrito izpove o svojih pogledih na sodobni Iran: moški in ženska se pričkata, ali je obešenje primerna kazen za tatove avtomobilskih gum, prodajalec piratskih devedejev v družbi slavnega taksista zavoha enkratno poslovno priložnost, poškodovani pešec v smrtnem strahu zdrdra svojo oporoko v kamero prenosnega telefona, dve nervozni ženički z ribo v posodi bežita pred grožnjo prekletstva, Panahijeva nečakinja pa na lastni koži ugotovi, da je resničnost muhasta reč, ki včasih ne uboga niti režiserja.

"Sem filmski ustvarjalec. Ničesar drugega ne znam kot snemati filme. Kinematografija je moj izraz in smisel mojega življenja. Nič mi ne more preprečiti ustvarjanja filmov. Ko sem potisnjen v kot, se povežem s svojo najglobljo notranjostjo. V tem najintimnejšem svetu, kljub vsem omejitvam, nuja po ustvarjanju postane celo bolj goreča. V ospredje postavim idejo Filma kot Umetnosti. Zato moram še naprej snemati filme pod vsakršnimi pogoji, da umetnosti izkažem spoštovanje in se počutim živega," je ob filmu zapisal Panahi.

Režiser in scenarist Jafar Panahi je ena osrednjih figur iranskega novega vala. Na univerzi v Teheranu je študiral filmsko in televizijsko režijo. Po končanem študiju je bil asistent Abbasa Kiarostamija pri filmu Pod oljkami (1994). Čeprav gre za enega najbolj cenjenih iranskih režiserjev in dobitnika številnih lovorik z najpomembnejših filmskih festivalov, je prikazovanje avtorjevih filmov v Iranu prepovedano. Izjema je celovečerni film Beli balon (1995), posnet po scenariju Abbasa Kiarostamija, ki je Panahiju prinesel zlato kamero za najboljši prvenec v Cannesu. Z Zrcalom je leta 1997 med drugim zmagal na festivalu v Locarnu, s Krogom leta 2000 v Benetkah, za film Talaye sorkh je leta 2003 prejel nagrado žirije v sekciji Posebni pogled festivala v Cannesu, za film Ofsajd, komično satiro o dekletih, ki se poskušajo kljub strogi prepovedi pretihotapiti na nogometno tekmo, je leta 2006 v Berlinu prejel veliko nagrado žirije, z nagrado Amnesty International pa je bil nagrajen tudi na LIFFu.

Marca 2010 so režiserja aretirali in zaradi "propagande proti islamski republiki" kasneje obsodili na šest let zapora ter dvajsetletno prepoved snemanja filmov in izhoda iz države. Kljub temu Panahi vedno znova najde pot tako do filma kot tudi do njegove predstavitve v svetu. Njegov dokumentarec z naslovom To ni film (2011), v katerem Panahi v času hišnega pripora zvito obide prepovedi sodišča, je bil iz Irana na filmski festival v Cannesu pretihotapljen na USB ključu, skritem v pecivu. Tudi Panahijev naslednji skrivaj posneti film Zagrnjena zavesa (2013) je kljub prepovedi prišel na festivale in na Berlinalu prejel srebrnega medveda za najboljši scenarij. Leta 2015 so z zlatim medvedom nagradili njegov zadnji film Taksi.

eM2tblIkL4g

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.