Kritika / Ryuichi Sakamoto, Alva Noto & Bryce Dessner: The Revenant OST

+ + + +

Če bi zapisali, da filmska glasba zadnja leta doživlja mini revolucijo, bi to zvenelo prenapihnjeno, saj je veliko filmarjev z glasbo eksperimentiralo vso zgodovino (zvočnega) filma. Se pa zadnja leta dogaja zasuk v kontekstu blockbusterjev, v katerih klasične filmske skladatelje vse pogosteje izpodrivajo popularnoglasbeni ustvarjalci. Pred dvema letoma je bil ogromne pozornosti deležen soundtrack za film Under the Skin Mice Levi iz zasedbe Micachu & The Shapes. Nič manj zanimanja ni zbudila izjemna glasba za lanski film Birdman mehiškega »auteurja« Alejandra Gonzáleza Iñárrituja, ki jo je ta zaupal (ob)jazzov-

skemu tolkalcu Antoniu Sánchezu. In glasba spet igra pomembno vlogo tudi v Iñárritujevem novem filmu in glavnem favoritu letošnjih oskarjev Povratniku (The Revenant).

Prvopodpisani skladatelj izvirne glasbe za ta film, Ryuichi Sakamoto, je sicer veteran filmske glasbe. Že za filmskoglasbeni prvenec Srečen božič, gospod Lawrence (Merry Christmas Mr. Lawrence, 1985) je dobil bafto, za glasbo iz Bertoluccijevega filma Zadnji kitajski cesar (The Last Emperor, 1987) grammyja in oskarja, Iñárritu pa je dve njegovi skladbi uporabil tudi v mozaični epopeji Babilon (Babel, 2006). Zato ni presenetljivo, da je Sakamota zdaj angažiral za Povratnika. Je pa bolj nenavadno to, da si je za film, postavljen v 19. stoletje, zaželel glasbe z elektronskimi pritiklinami. Tukaj je v enačbo nato vstopil nemški avantovski elektronski producent Carsten Nicolai alias Alva Noto, ki je s Sakamotom med letoma 2003 in 2011 posnel pet velike pozornosti deležnih elektroakustičnih albumov. Je pa njuna glasba za film razumljivo dobila nekoliko drugačno podobo.

Dialog med klavirjem in (elektronskim) glitchem z njunih prejšnjih plošč se je tokrat umaknil prefinjenim, klasičnim (filmskoglasbenim) godalnim aranžmajem in subtilnim elektronskim teksturam, s katerimi je Iñárritu spretno poudaril tesnobnost filmskih kadrov. Na prvi vtis se zato zdi, da ima glasba precej konvencionalno, razpoloženjsko vlogo. Toda bolj ko se izrisuje glavni motiv filma, jasneje postaja, da je glasba tako rekoč sestavni del naracije in da pravzaprav zelo podobno kot v Birdmanu narekuje ritem filma. Hkrati elektroakustična estetika pomeni tudi logično nadaljevanje sodelovanja med glasbenikoma, ki sta prek Iñárrituja očitno spoznala, da vendarle še nista iztrošila vseh skupnih adutov. Ker je delček glasbe prispeval tudi kitarist indierockovske skupine The National Bryce Desnner, pa se povsem lahko zgodi, da si bosta Sakamoto in Nicolai še razširila krog privržencev.

Soundtrack je že pokasiral nominaciji za bafto in zlati globus, nekoliko presenetljivo pa ga ni med nominiranci za oskarja. Bodisi zaradi lanske kontroverznosti v zvezi z glasbo za Birdmana, še verjetneje pa zato, ker Akademija še vedno favorizira (bolj) klasične skladatelje. In ja, Morriconejev soundtrack za novega Tarantina ima s tem enega resnega tekmeca manj.