Samosvoj slikarski rokopis

V Galeriji Cankarjevega doma bo od 3. februarja do 20. marca na ogled razstava del hrvaškega slikarja Zlatana Vrkljana, ki je nastala v okviru mednarodnega sodelovanja Cankarjevega doma z Muzejem za umetnost in obrt iz Zagreba. S ciklusom Zagrebška šola se vrača k nekaterim izhodiščem iz študijskih let, k slikarski metodi v maniri "zagrebške šole", kar pomeni temnejši kolorit, večplastne barvne nanose in gradnjo oblike s tonskim stopnjevanjem. Tematsko slike zajemajo različne sklope, povezane z njegovim življenjem.

Zlatan Vrkljan pripada uveljavljeni generaciji hrvaških likovnih umetnikov z redko koherentno ustvarjalno potjo, utemeljeni z globokim spoštovanjem slikarske tradicije, lahko bi rekli kulture slikarstva. Leta 1979 je diplomiral iz slikarstva na zagrebški Akademiji za likovno umetnost pri prof. Šimi Periću. Od leta 1979 do 1981 je bil sodelavec mojstrske delavnice Ljube Ivančiča in Nikole Reiserja. Od leta 1987 poučuje na Akademiji za likovno umetnost v Zagrebu, danes kot izredni profesor. Leta 1999 je zastopal Hrvaško na beneškem bienalu, sicer je svoje delo predstavil na številnih samostojnih in skupinskih razstavah doma in v tujini, ter zanj prejel vse najpomembnejše hrvaške nagrade. Od leta 2014 je tudi redni član Hrvaške akademije znanosti in umetnosti. Njegovo zadnjo obsežno predstavitev v Umetniškem paviljonu v Zagrebu leta 2012 z naslovom S seštevanjem do neskončnosti je kritika označila za razkošno praznovanje slikarskega medija. 

Ciklus Zagrebška šola je nastajal v zadnjih dveh letih posebej za razstavni prostor Cankarjevega doma, obsega pa 20 slik v klasični tehniki olja na platnu: trinajst večjega formata in sedem manjših. Ob razstavi je avtor pripravil projekcijo fotografij, prek katerih se bomo lahko seznanili z njegovim celotnim slikarskim opusom. V Sloveniji je nazadnje razstavljal pred dvajsetimi leti v Kostanjevici na Krki , kjer je navdušil s platni, posvečenimi občutju štirih elementov sveta.

Po besedah Nine Pirnat Spahić je "Vrkljan samosvoj slikarski rokopis ostril v ciklusih, ki jih je štiri desetletja snoval v najrazličnejših premenah od figuracije iz časa nove podobe, prek abstrakcije s konkretnimi vizualnimi spodbudami do čistih slikarskih senzacij, v katerih podaja zgolj vizijo slikarskega procesa, izraze samo njemu lastnega občutenja barve in njene snovnosti. Od figuralno uglašene razstave leta 1987 v Muzeju za umetnost in obrt v Zagrebu se je njegovo slikarstvo s postopnim opuščanjem barve prečiščevalo vse do cikla črnih slik, razstavljenega leta 1990 v zagrebški Moderni galeriji. Ob koncu tega desetletja se je lotil tudi konceptualnega vizualnega projekta, zasnovanega še z drugimi mediji. Ustvaril je Ikonoteke, svojevrsten osebni imaginarni muzej v obliki poslikanih knjig, hkrati pa je v celoto postavil tudi serijo slik in tako jasno poudaril svoje osnovno slikarsko izhodišče. S tem večpomenskim projektom, sicer nekoliko spremenjenim in prilagojenim novemu prostoru, je najprej odmevno predstavljal svojo državo na beneškem bienalu leta 1999, pozneje pa še na vrsti drugih uglednih mednarodnih manifestacij."

"Za Vrkljanov odnos do tradicije slikarstva lahko rečemo, da je dinamičen, dialektičen, kompleksen, da upošteva izkušnje vizualnih in mentalnih smernic, da uporablja pridobitve mimetičnih in ikonoklastičnih usmeritev, da se svobodno giblje v razponih med znaki in strukturami, med prefinjeno kaligrafijo in robustnimi sloji pigmenta. Zlatan Vrkljan namreč sprejema, da je slikarstvo ustvarilo specifičen jezik, s svojo morfologijo in sintakso, tako da ravno s poznavanjem in sprejemanjem pridobljenih zakonitosti lahko naredimo korak vstran, lahko izrazno prekršimo vsa nam znana pravila, lahko dosežemo nujen, neobhoden odmik od že videnega in drugod ustvarjenega. Pretirano bi bilo reči, da so nekatera od razstavljenih del zgolj ponazoritev naučenih tez ali celo dokazovanje prednosti določene šole, a Vrkljanove nove slike lahko razumemo tudi kot podaljšek razprave o metodi slikanja ali kot "poučne komade" (brechtovski Lehrstück), primere sistematično izvedene analize uporabljenih sredstev. To ne pomeni, da slikar odstopa od vloge intuitivnih rešitev ali da se povsem izogiba izzivu improvizacije, marveč meni, da mora realizacija imeti pomen izvedenega načela, vrednost čvrsto povezane celote," je v katalogu zapisal hrvaški umetnostni zgodovinar in literat Tonko Maroević.