Dve noviteti na odru MGL

Na odru Mestnega gledališča ljubljanskega bosta v tem tednu kar dve krstni uprizoritvi mladih avtorjev. Na mali sceni bo 4. februarja premiera črne komedije Kos plastike, nemškega dramatika Mariusa von Mayenburgana v režiji Primoža Ekarta, na velikem odru pa 6. februarja premiera drame Dunsinane, škotskega dramatika Davida Greiga v režiji Aleksandra Popovskega.

Marius von Mayenburg je nase opozoril z dramo Ognjeni obraz, za katero je leta 1997 dobil Kleistovo priznanje za mladega dramatika. Od tedaj je napisal že vrsto uspešnih dramskih besedil, ki so bila uprizorjena na odrih po vsem svetu. V središču njegovih besedil so vedno družine, navadno vsaj z enim problematičnim pubertetnikom, oziroma zakonski pari, ki se pehajo za ljubeznijo, uspehom in srečo ter slej ko prej pristanejo v kaosu razpada lastne identitete. Zaposlen je v berlinskem gledališču Schaubühne, kjer dela kot hišni avtor, dramaturg in režiser.

Igra Kos plastike je duhovit dramski portret tistega dela evropske populacije, ki se koplje v malomeščanskem izobilju, istočasno pa tone v pomanjkanju občutka za vse, kar je avtentično, spontano, etično, sočutno, predvsem pa logično. V središču predstave je družina, ki jo zastopajo zdravnik Michael, asistentka uveljavljenega umetnika Ulrike in njun sin Vincent. Ulrike in Michael sta čudovit zakonski par, a zaradi domnevne preobilice dela sta popolnoma izčrpana, ves čas odsotna, njun sin pa je medtem sam doma. Ker so prejšnjo varuško zaradi poljskega naglasa odpustili, najamejo novo hišno pomočnico Jessico, ki bo čistila, prala, kuhala in skrbela za otroka. Jessicina "drugačnost« sproži vrsto nenavadnih reakcij, izpovedi, obračunov, spoznanj.

Po besedah dramaturginje Ire Ratej "gospodinjska pomočnica postaja nekakšen katalizator izpovedi, pospeševalec samorefleksije vsakega izmed družinskih članov. Redkobesedna Jessica, ki strpno prenaša ponižanja in upošteva vsa navodila delodajalcev, posluša tarnanje in jamranje zakonskega para, ki si ne zna več prisluhniti. Ob tem je ves čas pasivna in profesionalno korektna. Z molkom in na redko posejanimi kratkimi stavki ne posega v dogajanje na aktiven način, pač pa z nesporazumi sproža katarzične učinke vseh treh članov družine. Navkljub poniževanju se nikoli ne upre, ničesar in nikogar ne zavrne."

Avtor se v igri loti tudi sodobne umetnosti, ki je lahko problematična, če postane tržno naravnana. Jessica je namreč tudi čistilka umetnika Haulope, pri katerem dela Ulrike. Haulope brezkompromisno posega v intimno življenje družine, brezobzirno žali Ulrike in Michaela, čeprav se tudi sam duševno in telesno zvija pod težo depresije, ki je bodisi posledica ali pa vzrok njegove umetniške krize.

Drama Dunsinane se začenja tam, kjer se konča Shakespearov Macbeth: z angleškim zavzetjem škotskega gradu Dunsinane. Razlika je le v tem, da pri Greigu kraljica s škotskim imenom Gruach proti vsem pričakovanjem ni mrtva in se ne namerava odreči kroni, ampak skupaj z mladoletnim sinom Lulachom v gradu pričaka zavojevalce. To preseneti tudi vrhovnega angleškega vojskovodjo Siwarda, ki je prišel v deželo, da bi pomagal vzpostaviti mir med sprtimi škotskimi klani in ustoličiti novega škotskega kralja Malcolma, sina umorjenega nekdanjega kralja Duncana. Gruach je ponosna in pokončna vladarica, a zato nič manj spretna pri obračanju dogajanja v svoj prid. Gre za prefinjeno igro moči, v kateri so dovoljena vsa sredstva. Ko Siward spozna, da je bil izigran, se njegovi dobri nameni sprevržejo v sovraštvo in željo po zmagi za vsako ceno...

Irena Štaudohar je v gledališkem listu zapisala, da je David Greig dramo Dunsinane napisal leta 2003, ko je na televiziji gledal, kako so na glavnem trgu v Bagdadu ameriški vojaki zrušili velikanski kip Sadama Huseina. Za trenutek se je zdelo, da je zadišalo po svobodi. Ampak le za trenutek. Začel se je spraševati, kaj se zgodi po tem, ko premagamo tirana. Ali lahko nekomu vsilimo mir z vojno? Ali je vsaka vojna na koncu dneva le vojna?