Stanka Prodnik Božič

5. 2. 2016  |  Mladina 5  |  Kultura  |  TV

Ne grem na koleno

Zabavno o slovenski glasbi

Avtorja dokumentarca z Wernerjem, ki si je za nemški trg nadel priimek Lambardi

Avtorja dokumentarca z Wernerjem, ki si je za nemški trg nadel priimek Lambardi
© TVS

Čas obstaja zato, da se ne zgodi vse hkrati. To dejstvo nacionalna televizija pogosto spodbija, ko na vseh svojih programih sočasno ponudi istovrstne vsebine, ki enako nagovarjajo interes in okus posledično razdvojenega gledalca.

Kot na primer v torek zvečer. Medtem ko so na prvem programu premierno predvajali dokumentarec Mihe Šaleharja in Dušana Moravca o slovenski zabavni glasbi Ne grem na koleno, so na drugem vrteli posnetek novembrskega koncerta pop zvezdnice Adele na BBC, na tretjem pa oddajo Odkrito, v kateri so vpleteni razpravljali o nedavno uzakonjenih obveznih kvotah slovenske glasbe na radijskih programih. Pri slednji so se na ekranu v ozadju večkrat vizualno vklopili v dokumentarec o slovenski glasbi, sočasno predvajan na prvem. Da so morebitni gledalci lahko videli, kaj zamujajo?

In lahko so zamudili veliko. Ne grem na koleno je eden tistih dokumentarcev, pri katerih si želiš, da se ne bi končali ali da bi jih bilo več. Ponuja zagovor, analizo in kritiko slovenske zabavne glasbe, ji nastavlja zrcalo z odlomki videospotov, posnetki nastopov, koncertov ter veselic in jo verbalno ter vizualno umešča v kontekst slovenske mentalne pokrajine. Brez veznega besedila, le z govorečimi glavami in duhovitimi razlagami pod njihovim imenom in priimkom; na primer Jože Potrebuješ, pri katerem je dodatno pojasnilo prav tako Jože Potrebuješ. Ki baje sredi noči redno zbuja svojo ženo in otroke, da na njih preizkuša učinek novih komadov.

Briljantno sozvočje z obravnavano tematiko ustvarja vmesno nizanje podob reklamnih sloganov z obcestnih plakatov in veleplakatov. Žanr slovenske zabavne glasbe je, tako kot oglaševalske obljube, infantilen na vseh ravneh. Formula za uspeh in priljubljenost pri Slovencih je namreč preprostost; preproste melodije in preprosta besedila. Še o spolnosti govorijo, kot bi jo razlagali petletnemu otroku, v filmu ugotavlja pesnica in novinarska kolegica Katja Perat.

Vse njihovo ustvarjanje je v bistvu eno samo izpolnjevanje glasbenih želja, oni pa imajo eno samo željo, da bi jih ljudje imeli radi. Pri tem pa nimajo niti čisto svoje televizijske oddaje. Ne radio, slovensko zabavno glasbo bo ubila televizija! Kot ugotavlja glasbeni producent Goran Šarac, ki je ‘ustvaril’ Simono Weiss in Heleno Blagne, ustvarjalci tovrstne glasbe nimajo drugega trga kot veselice.

Njegov brat Miki Šarac, nekdaj najstniški idol, danes pa menedžer in producent Tanje Žagar, napoveduje, da bo ta zvrst glasbe izumrla v naslednjih štiridesetih letih, tako kot čevljarji. Nedvomno bo izumrtje sovpadalo z upokojitvijo njegove varovanke. Zanjo smo mislili, da je največja tetka na sceni, a ji v dokumentarcu konkurenco dela estradna novinarka Sonja Javornik, ki jo med drugim moti, da ob poslušanju slovenskih zabavnih komadov rabi slovar tujk. Vsekakor gre za dokumentarni film, ki je veliko bolj zabaven od predmeta, ki ga opisuje, pa čeprav se ta imenuje zabavna glasba.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.