Marcel Štefančič jr.

12. 2. 2016  |  Mladina 6  |  Kultura  |  Film

Deadpool

Deadpool, 2016
Tim Miller

za

Angel of the Morning.

Če pomislite na vse superjunaške filme, ki preplavljajo multiplekse, zlahka izračunate, da danes v komedijah pobijejo več ljudi kot v tragedijah. Šekspirjanske tragedije maščevanja so zamenjale marvelovske komedije maščevanja.

In Deadpool, ki skače v času naprej in nazaj, kot bi skušal čim prej dobiti licenco za ubijanje, je takšna marvelovska komedija maščevanja, navsezadnje, Deadpool (Ryan Reynolds), eks specialec, ki ga prvič zagledamo v taksiju (amfetaminska verzija Travisa Bickla), ima iznakažen obraz (à la Freddy Krueger, namočen v avokado), teh, ki so ga iznakazili, pa je očitno toliko, da bi bilo za poravnavo potrebnih še nekaj nadaljevanj, če mu genska mutacija ne bi prinesla odbitih regenerativnih sposobnosti, kubističnega smisla za humor, nihilističnega šlifa, neuničljive alergije na “bolezni”, kot je kriminal, in nepofukljivega rdečega kostuma, ki skrije potencialno krvavenje. Nič, Deadpool, parodija Marvelovih superfranšiz, ki nam evforično razlaga, kako trapasto je to, kar gledamo, skuša osvojiti tiste, ki jih Marvelove superfranšize niso osvojile.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.