Matej Bogataj

12. 2. 2016  |  Mladina 6  |  Kultura  |  Knjiga

László Krasznahorkai: Vojna in vojna

Prevod Marjanca Mihelič. Cankarjeva založba (Vilenica), Ljubljana 2015, 390 str., 32,96 €

+ + +

Peti element

Že ko preberemo avtorjeve zahvale ob prejetju nagrade vilenica, vidimo, da se ne zafrkava, od učitelja stare grščine do Ginsberga, Sidharte in Boga, tri drobno stiskane strani s ciničnimi komentarji. Potem gre v vrtoglavem ritmu samo še navzdol. Namreč na Zahod. In nazaj.

Korim, možak, ki ga spremljamo v klavrnem stanju in slej ko prej izgubljenega in pasivnega, kolikor ne gre za njegovo poslanstvo, takrat je ves živ in mrzličen, ko ga goni, da prenaša in poskuša narediti vsem dostopen rokopis, ki mu je težko določiti namen in izvor in ga datirati. Je pa pogubna črnovest, kolikor je to nasprotje blagovesti, mračen in mučen tekst, ki obnori vse na poti. Korima tako zelo, da proda vse in ga gre iz Madžarske v Jabolko prenest na splet, ker je to oblika večnosti ali vsaj neuničljivosti. Korima na tem križevem potu poreže delinkventna mularija, pretepejo lopovi, žalijo ga, napijejo in ponižujejo, vendar naredi blazen vtis na vse, ker je sam blazen, o njem vsi potem pripovedujejo, pomagajo mu najlepše stevardese in portoriške migrantke in najdeva denar, šope denarja na sekretih in podobno. Vse zato, da bi objavil čarobno besedilo, ki s svojim sugestivnim prevodom očara, govori pa o tem, da je bil že pri gradnji Babilonskega stolpa poleg štirih klesarjev tudi uničevalec, pri prizadevanju Beneške republike za mir je potem zmagal genovski, kolumbovski nasilni princip, pa na Kreti, pri vseh gradnjah je bil poleg graditeljev prisoten destruktivec. Zato pa je, kar je in kakor je.

László Krasznahorkai

László Krasznahorkai
© arhiv avtorja

Korimu se odpre blebetaški jez, ne neha in ne neha, predvsem vsem, tudi če ne razumejo madžarščine, razlaga o rokopisu, da ga potem skoraj lahko rekonstruiramo, razen njegove čarobne lepote. Izgubljeno s prevodom, bi lahko rekli, kar nikakor ne velja za prevajalko tega gostega in nabitega in hipnotičnega besedila, ne, to je veliko delo, drži samo za ohlapno povzemanje izvirnika, ki poganja štorijo, ki poganja Korima, poganja z dolgimi, hlastnimi, očarljivimi in natančno izklesanimi stavki, dolgimi cela poglavja, kar utegne zahtevati kar nekaj pozornosti, da ne zdrkne proti hermetizmu.

Tudi za roman Vojna in vojna velja kot za prvotni rokopis, »kot da avtor ne bi pisal s peresom, ampak bi z nohti vpraskal v papir in domišljijo, navedbe brezštevilnih podrobnosti, ponavljanja in poglabljanja otežujejo branje, toda kar se podrobno navaja, ponavlja in poglablja, se za vedno vtisne v možgane, brain, na dotičnih mestih vedno uporablja iste besede, vendar vedno z uporabo prefinjenih sredstev modifikacije in dopolnitve, razširitve in dopolnitve, razširitve in razveljavitve, poenostavitve in zamegljevanja, vendar človeka ta ponavljanja in drugo, se je Korim zamislil nad tem, za čuda ne begajo, niti ga ne spravljajo ob živce, ne dolgočasijo, ampak ga potegnejo noter, se je Korim zamišljeno zazrl v strop, skrijejo v omenjeni svet, no, vendar o tem pozneje, je prekinil samega sebe, zdajle najprej o tem, da se je marš od Onnuma do Maie in nazaj resnično ...«

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.