Slikovna knjiga Maje Kastelic

V Galeriji DLUL v Ljubljani bo od 2. do 20. marca na ogled najnovejši projekt Maje Kastelic z naslovom Empatia, s katerim umetnica nadaljuje smelo začrtano pot na področje ilustracije kot samostojnega umetniškega medija. Tovrstni koncept je uporabila že pri avtorski slikanici Deček in hiša (2012), s katero je postala tudi mednarodno priznana ilustratorka.

Slikovna knjiga Empatia, za katero so nastala razstavljena dela, temelji na poglobljenem študiju psihologije vizualne percepcije, likovne teorije in umetnostne zgodovine. Glavna tema je človeška sposobnost empatije, pri čemer se avtorica osredotoči na njeno vlogo v dojemanju likovne umetnosti kot tistem polju vidnih dražljajev, ki v gledalcu vzbuja določena občutja in odpira možnost intenzivnega (po)doživljanja ali celo vživljanja. Umetnica je izbrala dvanajst pojmov (skrivnost, grožnja, igrivost, napetost, tujost, prazničnost, tišina, praznina, toplina, umirjenost, živost, neskončnost), ki so izhodišče za sprožanje občutij gledalcev, pri čemer so upoštevane značilnosti vizualnega jezika, kakršnega je razvil zahodni svet.

Za Kasteličevo značilen potek dela, ki v prvi fazi obsega temeljito teoretično raziskavo, je namreč odprl tudi vprašanje kulturne pogojenosti vizualnih kodov. Pripadnost določeni kulturi in skupna zgodovina vplivata na razvoj oz. tvorjenje vizualnih kodov in omogočata njihovo prepoznavanje in razumevanje oz. percepcijo znotraj posamezne družbe. Tako je umetnica izbrala motive, ki s svojo vsebino in simbolnim pomenom očem zahodne kulturne hemisfere delujejo domače, poznano. Kulturno ozadje vpliva tudi na estetsko doživljanje. Pri slednjem se zaradi subjektivno naravnane presoje umetnosti pojavlja nevarnost stereotipnega preferiranja, ki preprečuje poglobljeno doživljanje umetnine.

Avtorica se je tovrstni pasti izognila tako, da je pri izbiri motivov za upodobitev posameznih pojmov namesto najbolj razširjenih asociacij upoštevala manj ilustrativne, a zato subtilnejše, pri oblikovanju kompozicije in določanju barvne skale se je oprla na likovno-teoretske zakonitosti (npr. pri upodobitvah pojmov, ki sprožajo negativne asociacije, kot sta Napetost in Grožnja, je kompozicija razsrediščena, kar zbuja nelagodje), v nekaterih primerih, kot sta Prazničnost in Tujost, pa je izhajala iz osebne izkušnje, ko jo je pri oblikovanju kompozicije vodil spomin na ilustracije, ki so jo spremljale v otroštvu. Tako nastali nabor implicira simbole in podobe, razširjene skozi vizualni jezik zahodne kulture, obenem pa odpira možnost za subjektivno interpretacijo.

"Dvanajst ilustracij, ki menjavajo kadre in poglede od blizu in daleč, pestro in reducirano barvno lestvico, minimalistične in detajlno  podane kompozicije, nas popelje v razgibano potovanje v svet različnih občutij, nehotenega spomina, podoživljanja lastnih izkušenj in doživetij ter vživljanja v podane situacije. Vrstni red ilustracij v slikovni knjigi ustvarja stopnjevanje, ki uvodoma zajame pozitivni spekter občutij, točko preloma predstavlja ilustracija Skrivnost, ki je po pomenu nekje v sredini med pozitivnim in negativnim, sledijo negativna občutja, sklepni del pa naglašuje spokojnost. Slikarka v nekatera dela subtilno vključuje reference na starejšo umetnostno tradicijo in sodobno umetnost, začenši s kompozicijami, ki ustvarjajo hopperjevska scenografska vzdušja, nadaljujoč s sklicevanjem na Rembrandta v preigravanju rjavih odtenkov v interieru in prodiranju skrivnostnega svetlobnega sija iz razsvetljenega ozadja, na Kleejev smisel za ustvarjanje prostorskih razmerij z barvnimi ploskvami, igrivost pik Yayoi Kusama in geometrično zasnovane barvne kompozicije Sonie Dalaunay, vse do toplega žarenja barv Marka Rothka," je za zloženko ob razstavi zapisala kustosinja Andreja Rakovec.

Več o Maji Kastelic si lahko preberete v portretu Vanje Pirc