Zgodbe Tisoč in ene noči v sodobni različici

V Mestnem gledališču ljubljanskem so premierno uprizorili muzikal Tisoč in ena noč v režiji Ivane Djilas in pod glasbenim vodstvom Boštjana Gombača, ki je nastal po motivih libreta 1001 Katje Perat. Peratova je besedilo napisala z vidika mlade ženske, ki poskuša preživeti v svetu, ki ji ves čas postavlja prepreke. Med nastajanjem uprizoritve so ustvarjalci razširili izbor zgodb, veliko besedila napisali tudi na novo, dialoge pa v sodelovanju z Ano Duša zamenjali s pripovedovanjem. Slovenski avtorski muzikal združuje pripovedništvo islamske civilizacije z današnjo migrantsko problematiko.

Tisoč in ena noč spada med najobsežnejše zbirke ljudskega pripovedništva, datira pa v zlato dobo islamske civilizacije. Prinaša teme, ki so zaradi svoje univerzalnosti postale del evropske percepcije Bližnjega vzhoda.          Zgodbe so sestavljene po nekem splošnem ključu in pravilih, s pomočjo katerih je mogoče zgraditi neskončno število zgodb z uporabo materialov, ki so na voljo. Tako so uredniki uporabljali delčke starih zgodb in ustvarjali nove. Tudi izbor števila zgodb v naslovu zbirke ni naključje, saj število 1001 v srednjeveških arabskih matematičnih krogih predstavlja idejo neskončnosti.

Preko svojih zgodb uporablja številne literarne tehnike, s pomočjo katerih pri bralcu vzbuja različne odzive, naj bo to z namenom povečanja občutka dramatičnosti, napetosti, romantičnih ali pa kakšnih drugih čustev. V zbirki odseva tako popularen okus množic kot okus povsem drugega pola družbe, in sicer palač in dvorov. Tudi če določeno zgodbo ali njen del žanrsko označimo tako ali drugače, lahko pripovedno tehniko dramatične vizualizacije opazimo pri vseh. Gre za predstavitev predmeta ali osebe s pomočjo čim bogatejšega opisa čim več podrobnosti ter podajanje telesnih gibov in dialogov na tak način, da si bralec sceno predstavlja pred očmi kar se da živo. Ta tehnika je ena od značilnosti Tisoč in ene noči. Kar je značilno za številne zgodbe, je tudi ponavljanje nekaterih za pripoved ključnih stavkov znotraj ene in iste zgodbe, je v gledališkem listu zapisal Klemen Jelinčič Boeta.

Zgodbe se med seboj močno razlikujejo. Tako med njimi najdemo zgodovinske zgodbe, tragedije, komedije, poezijo, ljubezenske zgodbe, islamske verske legende, burleske in različne oblike erotične književnosti. Naletimo tudi na pravljice, romantične zgodbe, legende, parabole, anekdote in zgodbe o eksotičnih ter realističnih dogodivščinah. V zlati dobi islama, ki jo lahko umestimo med 8. in 13. stoletje, so bili še posebej naklonjeni makamatu, razburljivi pustolovski zgodbi. Tisoč in ena noč je polna tudi različnih pregovorov, izrekov in ljudskih modrosti, ki jih najdemo skoraj v vsaki zgodbi. V zgodbah so prisotne tudi prvine psiholoških dram, elementi grozljivk in sledi zgodnje znanstvene fantastike.

Glede na to, da se vse zgodbe pojavljajo v okviru Šeherezadine pripovedi, so ustvarjalci predstave poskušali prikazati njene lastnosti, kot so pokončnost, pogum, izobraženost in zaskrbljenost za človeštvo ter njen trud, da s pomočjo svojega znanja poskuša socializirati oziroma spremeniti pogled tirana. Šeherezado v muzikalu upodablja vseh osem igralcev: Gregor Gruden/Boris Ostan, Viktorija Bencik Emeršič, Gregor Čušin, Tanja Dimitrievska, Jernej Gašperin, Karin Komljanec, Nina Rakovec in Domen Valič. Glasbo na odru v živo izvajajo Boštjan Gombač/Primož Fleischman, Blaž Celarec/Gašper Peršl, Igor Leonardi/Marko Korošec. Za dramaturgijo je poskrbela Petra Pogorevc, za koreografijo Mašo Kagao Knez, za kostumografijo Jelena Proković, za scenografijo Ajda Vogelnik.