Damjana Kolar

13. 4. 2016  |  Kultura

Vizija apokalipse

© Sunčan Stone

V Mini teatru v Ljubljani bodo 15. aprila ob 20.00 premierno uprizorili solo performans Esej o slepoti po romanu portugalskega pisatelja Joséja Saramaga v izvedbi Jureta Henigmana in režiji Alena Prošića. Gre za prvo uprizoritev Saramagovega dela na slovenskih odrih, ki je nastala v koprodukciji Mini teatra, hybridTheatra in SNG Nova Gorica. Esej o slepoti je natančen popis neimenovanega velemesta, v katerem izbruhne skrivnostna epidemija "bele slepote", ki bliskovito okuži vse, ki ji prekrižajo pot.

Portugalskega pisatelja je literarni kritik Harold Bloom opisal kot enega največjih sodobnih romanopiscev in ga primerjal z Markom Twainom (oba sta brutalna antikrščanska humanista, ki pišeta o temeljni okrutnosti človeške narave in družbe). Saramago je odraščal v času, ko je bila Portugalska pod fašistično diktaturo Antónia de Oliveire Salazarja. Pisati je začel šele v zrelih letih, leta 1998 pa je postal prvi (in zaenkrat edini) portugalsko pišoči pisatelj, ki je prejel Nobelovo nagrado za literaturo. Esej o slepoti je njegov najbolj znan roman, v njem pa ni niti enega osebnega imena. V slovenščino je prevedenih pet njegovih romanov: Esej o slepoti (1997), Zapis o samostanu (1999), Evangelij o Jezusu Kristusu (2005), Kajn (2011) in Kamniti splav (2014).

Saramago je svoje pisanje in prepričanje osredotočil na človeka; bil je tudi dejaven zagovornik listine o človekovih pravicah in je politike in državnike opozarjal, naj rešijo družbene probleme in ljudem zagotovijo dostojno življenje. Človek je tudi osrednja figura njegovih romanov, posameznik, ki izstopa iz množice zaradi svojih lastnosti ali pa je predstavnik manj pomembnejšega, a številčnega sloja in se pojavlja kot "glasnik svojega razreda," preprostih, a zdravih navad in trdnih načel. 

Z Esejem o slepoti je ustvaril vizijo apokalipse. Slepota napade čez noč, kot božja kuga. Ljudje zbolevajo postopoma, širi se nalezljivo, a naključno. Bolezen se kaže kot hipna izguba vida, ki ga nadomesti belina čez vidno polje. Prvo skupino obolelih v skladu z odločitvijo vlade zaprejo v opuščeno umobolnico, da ne bi okužili ostale populacije. Kljub preventivnim ukrepom se bela slepota nezadržno širi. V umobolnico prihaja vedno več ljudi, ki postopoma formirajo novo družbo. Sčasoma se Saramago osredotoči na manjšo skupino ljudi, ki znotraj umobolnice pričnejo funkcionirati kot družina. Ob nenadni odsotnosti enega od bistvenih čutil se v ljudeh zbudijo najnižji instinkti: goli boj za preživetje, nadvlada močnejšega nad šibkejšim, neobvladovanje spolne sle. Skoraj vsa civilizacijska pravila izginejo. 

Kot druga Saramagova dela tudi Esej o slepoti v značilnem pisateljevem slogu zaznamujejo dolge povedi, redka, kaotično postavljena ločila in premi govor, ki se niza in prepleta s spremnimi navedki, zgodbo pa pripoveduje redko razkriti, osebno angažirani ali čustveno vpleteni prvoosebni pripovedovalec. Vsi dialogi, ki jih vsebuje roman, so tako vtkani v večjo celoto in neločljivo zvezani s svojim okvirjem: enim samim velikanskim monologom, monologom naratorja. V fokusu tokratne uprizoritve sta jezik in avditivno v kombinaciji z raziskovanjem performativnega izraza, ki ga Saramagovo besedilo omogoča in prenese. Čeprav je zgodba o beli slepoti nenavadna, ključni element in kvaliteta romana ni v njegovi fabuli, temveč v načinu, kako avtor to zgodbo pripoveduje. Elementi zgodbe, marsikdaj grozljivi in težko poslušljivi, so podani v vseh mučnih, krvavih in zasvinjanih podrobnostih, obenem pa pripovedovalec nikoli ne izgubi posebne občutljivosti, s katero dogodke opisuje. 

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.