Nežna oda potrpežljivosti in strpnosti

V Kinodvoru bo od 20. aprila dalje na ogled film Okus življenja japonske režiserke Naomi Kawase, ki je nastal po romanu An Duriana Sukegawe. Čustva, ki jih izraža, razkrivajo povezavo z nevidnim delom našega vsakdanjega življenja. Film torej govori o pomenu, ki ga ima v našem življenju nevidno.

Mladi Sentaro vodi majhno pekarno z dorayakiji–tradicionalnimi japonskimi palačinkami, polnjenimi s sladkim namazom iz rdečega fižola. Nekega dne ga obišče živahna ženica Tokue in ponudi, da bi mu pomagala pri delu. Sentaro se obotavlja, a ko poskusi njen doma narejeni namaz, jo le vzame v službo. Poleg skrivnostnih receptov, ki proslavijo Sentarovo pekarno, Tokue svojega varovanca uči pomembnih življenjskih modrosti, s pomočjo zaupanja in iskrenega prijateljstva pa se soočita tudi s čustvenimi ranami iz preteklosti. Medtem ko se protagonista spopadata vsak s svojimi občutki izgube oziroma resignacije, prevzame zadnje dejanje filma obliko simfonične pesnitve: poti človeka in narave se prepletajo v nizu šepetajočih, prefinjeno zgrajenih sekvenc o minevanju časa in menjavanju listov.

"Cvetoča češnjeva drevesa nas spominjajo na smrt. Ne poznam nobenega drugega drevesa, ki bi se razcvetelo na tako spektakularen način, potem pa ravno tako nenadno izgubilo svoje cvetove. Je to vzrok za našo fascinacijo nad cvetočimi češnjami? Ali zato vidimo v njih odsev lastnih življenj? Senzibilnost romana Duriana Sukegawe, po katerem sem posnela film, mi je zelo blizu. Pripoveduje zgodbo o starki, ki se pogovarja z luno in s fižolom, medtem ko ga kuha. Čustva, ki jih izraža, razkrivajo povezavo z nevidnim delom našega vsakdanjega življenja. Film torej govori o pomenu, ki ga ima v našem življenju nevidno. To je nekaj zelo dragocenega, pa tudi nekaj, na kar pogosto pozabimo. Film govori o obžalovanju, samouničevalnosti, ki pride z brezupom, stiski, ko se počutiš nekoristnega na tem svetu … a ljudje smo kljub temu – ali pa morda ravno zaradi tega – polni upanja v prihodnost. Mislim, da se človeku lahko odprejo vrata v svet, v katerem vladata ljubezen in nežnost, če le verjame v to. Narava tu igra podobno vlogo kot v mojih prejšnjih filmih. Narava je nekaj, kar tiho bdi nad nami," je zapisala ražiserka.

Naomi Kawase je leta 1992 posnela Sprejemanje, intimni dokumentarec o iskanju svojega očeta, ki je navdušil žirijo FIPRESCI na festivalu dokumentarnega filma v Yamagati. Pet let pozneje je za igrani celovečerec Suzaku kot najmlajša avtorica v zgodovini cannskega festivala prejela nagrado zlata kamera za najboljši prvenec. Leta 2000 je bil njen film Kresnica nagrajen na festivalu v Locarnu. Rojstvo/Mati (2006), video dnevnik o rojstvu njenega prvega otroka, je pobral številne mednarodne nagrade. Leta 2007 je v Cannesu prejela veliko nagrado žirije za Gozd žalovanja, za zlato palmo pa se je v naslednjih letih potegovala tudi s filmoma Hanezu no tsuki (2011) in Umiri vodo (2014). Razen predzadnjega smo si v Sloveniji lahko ogledali vsa omenjena dela, poleg teh pa še celovečerca Sharasojyu–drevo sorodnih duš (2003) in Sedem noči (2008) ter dokumentarce Gorjani (1997), Zrak, veter, ogenj, voda, zemlja (2001) in Misterij ženska (2010).

hWD3APlXpF8