Po Shakespearovih sledeh

William Shakespeare je umrl pred štirimi stoletji, vendar je njegovo delo še vedno zelo živo. To je popotovanje okoli sveta po sledeh najvplivnejšega dramatika vseh časov.

William Shakespeare v Zagrebu 400 let po smrti

William Shakespeare v Zagrebu 400 let po smrti
© Profimedia

Rumene gumijaste račke, stlačene v košari v trgovini s spominki v Stratfordu ob reki Avon, z glavo, ki ima Shakespearove poteze, imajo v krilih skrit majhen zvitek z napisom To quack or not to quack, gagati ali ne gagati. Prav to je zdaj vprašanje.

Ob 400. obletnici smrti največjega dramatika vseh časov je v njegovem domačem kraju v osrednji Angliji norišnica. »Ah, saj je vedno,« pravijo domačini, le januarja se nekoliko umiri. Zdaj, v pomladnih dnevih, pa mestece z značilnimi predalčnimi hišami oživi. Shakespearovi bralci z vsega sveta, občudovalci tega pesnika in celi šolski razredi na ekskurziji se potepajo po rojstnem kraju zvezdnika britanske svetovne popkulture, ki je danes nekakšen zabaviščni park po evropsko in po prastaro, ter iščejo zabrisane sledi.

Seveda je tu hiša njegovih staršev na ulici Henley, pa vrtovi New Placea, razkošnega posestva, ki si ga je omislil s svojim bogastvom, prisluženim kot avtor, igralec in solastnik gledališča. Tam so tudi kmetija njegove mame, hiša tasta in tašče, krstni list in krstilnik, oporoka in nagrobni kamen. A vmes, iz časa med krstom in nagrobnim kamnom, ne obstaja skoraj nič, razen njegovih dram in sonetov. Shakespeare je fantom, in to najmogočnejši vseh časov.

Na nagrobnem kamnu v Stratfordu so zapisani njegovi zadnji verzi. Gre za prošnjo in prekletstvo:

Dobri prijatelj, rotim te pri Bogu,

ne grebi po prahu v tem grobu.

Blagor temu, ki moj kamen neoskrunjen pusti,

in preklet vsak, ki bi vznemiril moje kosti.

To je bila njegova poslednja prošnja za večni mir in samoto.

Od takrat je minilo štiristo let. Svet se je zelo spremenil. Vozimo se z avtomobili, pristali smo na Luni, vsakih nekaj let izvolimo novo vlado, imamo internet, na katerem z malo truda lahko odkrijemo veliko resničnega o mojstru iz Stratforda, a tudi marsikaj, kar niti približno ne drži. Že štiri stoletja leži v grobu, a njegovo delo je bolj živo kot kadarkoli.

Rodil se je leta 1564 v svet na prelomu, v svet, ki je bil čisto drugačen, a je bil vseeno podoben današnjemu. To je bil oziroma je svet, ki se je snel s tečajev.

Zgodba o Williamu Shakespearu je zgodba o možu iz majhnega mesta med zelenimi griči sredi Anglije, ki je prišel v London, ko je nastal britanski imperij. Francis Drake se je vrnil s prvega jadranja okoli sveta. Da je Zemlja okrogla, so takrat že potrdili. Odkrivali so deželo za deželo, naleteli na tuja ljudstva in jih izkoristili za nove trge. Trgovci in pustolovci so s seboj v London pripeljali začimbe, blago in ljudi z vsega sveta. Afričani so morali za zabavo ljudi veslati po Temzi. Dobrodošel svet doma v Londonu. To so bila rojstna leta globalizacije.

Shakespeare naj bi bil star 21 let, ko je obrnil hrbet malemu svetu Stratforda. Zapustil je hišo na ulici Henley, ženo in otroke, in sicer verjetno s potujočo gledališko skupino.

Evropski srednji vek je zaznamovala vera, predstava, da vsemogočni in izključno on določa smer sveta in usodo ljudi. A nato je Martin Luter, slabih petdeset let pred Shakespearovim rojstvom, na vrata cerkve v Wittenbergu nabil 95 tez in s tem začel reformacijo. Kopernik je spoznal in opisal, da Zemlja kroži okoli Sonca, Galileo Galilej je utemeljil eksaktne naravoslovne vede. Michelangelo, umetnik visoke renesanse, je umrl v letu, ko se je rodil dramatik iz Stratforda. In tik preden je Shakespeare napisal prve drame, je Michel de Montaigne objavil svoje eseje v duhu humanizma in reformacije.

Začelo se je obdobje razsvetljenstva in Shakespeare je opisal, kaj se zgodi, ko človek začuti sapico svobode, kar pa hkrati tudi pomeni, da nas ne usmerja bog, temveč to počnemo sami. Človek, ki išče svobodo in je hkrati preobremenjen zaradi nje.

V Shakespearovem 16. stoletju so nastali obrisi sveta, kot ga poznamo danes, on pa je odkril in opisal dušo sodobnega človeka, njegov boj za dobro in zlo, njegov pohlep in dobroto, moč ljubezni in temačne nevarnosti gonov, boj za oblast in pekel maščevanja. Shakespeare je bil pisec apokalipse, zgodnji strokovnjak za ustrahovanje, njegovo delo je presenetljivo aktualno.

Zasukalo se je vse, od fevdalizma do sodobne države, tako politična kot kulturna in družbena ureditev. Peščica ljudi si je v času odpiranja sveta nenadoma prigrabila ogromno bogastvo, vse je bilo mogoče, a številnim ni uspelo. To je bilo obdobje brutalnega zatiranja katolicizma, ki ga je začela Elizabeta I. Stare cerkvene obrede so prepovedali, iz cerkva so odstranjevali okrasje. Sam Shakespeare, pojasnjuje harvardski predavatelj Stephen Greenblatt, eden njegovih najboljših biografov, je domnevno izviral iz izrazito katoliške družine. Oče je bil v času Shakespearovega otroštva v Stratfordu zelo spoštovan in je zasedal visoke položaje. Ko je bil William star dvanajst let, je šlo z očetom navzdol – ni znano, zakaj.

V obdobju velikih svetovnih sprememb se je tudi fantu iz Stratforda podrl svet. Ko je prvič prišel v London, kadarkoli je to že bilo, bi v mesto utegnil priti čez London Bridge. Na stebrih na mostu so bile nataknjene glave uporniških jezuitov, kriminalcev in zarotnikov. In približno 15 let po domnevnem Shakespearovem prihodu v London bi bilo katoliškemu teroristu Guyu Fawkesu skoraj uspelo vreči v zrak kralja Jakoba I. in celoten parlament. Najhujši teroristični napad zgodnje moderne so preprečili v zadnjem trenutku. Stephen Greenblatt je komentiral: »V časih, kot so naši, v katerih ne občutimo le vpliva lokalnih sprememb, temveč sile seizmičnih premikov politične tektonike, so Shakespearova besedila izrazito silna in močna.«

Hamlet v gledališču Globe v Londonu 25. aprila 2016

Hamlet v gledališču Globe v Londonu 25. aprila 2016
© Profimedia

Tudi vodja berlinskega gledališča Berliner Schaubühne Thomas Ostermeier, ki je zasnoval uspešno nemško inscenacijo Shakespeara z Larsom Eidingerjem kot Hamletom, je povedal: »Podoben nam je. Njegovi in naši časi so si podobni. So izjemno cvetoči in nasilni, to so časi skrajne dekadence in velike revščine. Verske vojne, javne usmrtitve, strah pred terorizmom.« In z oblastjo obsedeni, brezobzirni voditelji naj bi še stopnjevali erotiko oblasti z zavestnim podiranjem tabujev. Mednje sodijo politiki, kot sta Donald Trump in Vladimir Putin danes, pa izjemno priljubljena osebnost Frank Underwood iz ameriške nadaljevanke Hiša kart, v kateri Kevin Spacey upodablja skrajno nemoralnega predsednika v Beli hiši, ki ni nič drugega kot popolno utelešenje Shakespearovega Riharda III. v sedanjem času.

Shakespeare naj bi bil star 21 let, ko je obrnil hrbet malemu svetu Stratforda. Zapustil je hišo na ulici Henley, ženo in otroke, in sicer verjetno s potujočo gledališko skupino. A tega ne vemo zagotovo. Sledilo je sedem let, za katerimi v že tako slabo dokumentiranem življenju ni ostala nobena sled, noben dokument, pismo, spomni, nič.

Bil je plagiator, ki je prepisoval od drugih, strnjeval je in prirejal. S svojim načinom pripovedovanja je zgodovino ohranjal živo.

Seveda so pogosta vprašanja, ali je ta pomanjkljivo izobraženi sin rokavičarja dejansko lahko ustvaril takšna dela. Med nejeverneže sta sodila celo Friedrich Nietzsche in Sigmund Freud, ki sta bila prepričana, da toliko sveta, toliko spoznanj o človeku, znanja o medicini, umetnosti, pravu, deželah in oblasti, toliko razgledanosti in modrosti ne more izvirati iz tega fantomskega življenja. Danes večina dvomljivcev molči, saj so raziskave bolj ali manj enotno potrdile, da zgodba o geniju svetovnega formata, ki bi izviral iz povprečne, neizobražene obrtniške družine bogu za hrbtom, resda zveni skrajno malo verjetna, vendar hkrati dejansko ni druge prepričljive razlage.

V tistih sedmih letih med letoma 1585 in 1592, v katerih William Shakespeare za seboj ni pustil popolnoma nobene sledi, se je razvil v igralca in dramatika. Takrat je postal tako pomemben, da ga je londonski pesnik Robert Greene v pamfletu iz leta 1592 zasmehoval kot povzpetnika, kot nekoga, ki si domišlja, da se lahko meri z najboljšimi pesniki, čeprav je pač samo igralec. Shakespeare je sam sebe očitno imel za nekoga, ki bo pretresel gledališče te dežele. Smešno, a pamflet proti Shakespearu je torej prvi dokaz njegovega javnega delovanja.

V izvirniku ga je avtor označil za Shake-Scene, kar je besedna igra in verjetno tudi edini namig, da je bil napad namenjen prav Shakespearu. Dramatika so torej v svet sprejeli z napadom, in ravno stari veljaki so bili prvi, ki so se zavedeli nove sile v Londonu. Hoteli so se je znebiti, in sicer z roganjem in norčevanjem. A Greene je umrl in izdajatelju pamfleta se je zelo mudilo, da bi se prikupil novemu zvezdniku ter mu dokazal, kako občuduje njegovo umetnost. V prvem boju v medijski vojni za ugleden položaj na svetu je Shakespeare torej zmagal. In sledile so številne druge zmage. Ostal je nekdo, ki pretresa gledališče tudi 400 let po smrti.

In medtem ko je raziskoval in osvajal cel planet, je gledališka skupina na bregovih Temze zgradila eno prvih gledališč na svetu za kar tri tisoč gledalcev. Poimenovala ga je The Globe, globus, svet kot model in oder, na katerem je naš mož iz Stratforda prikazal notranji kozmos človeka, najsvetlejše in najtemnejše kotičke človeške psihe, od kraljev in cesarjev do beračev, odvetnikov, grobarjev, vrtnarjev in trgovcev z vsega sveta. Zavojeval je eno celino človeškega brezna za drugo, zatikal zastavico za zastavico na še nikoli opisane predele notranjosti, da bi jih na svojem planetu, v Globusu, predstavil svetu, gledalcem.

The Globe danes kot posnetek starega gledališča še vedno kraljuje ob Temzi. Tik pred odrom so v blatu stali reveži, na stotine ljudi, ki so zabavljali, vzklikali in komentirali, medtem ko so najbogatejši sedeli v ložah nad odrom, srednji sloj pa na sedežih v galerijah okrog odra. Igralci so se v prestolnici s takrat okoli 200.000 prebivalci dan za dnem bojevali, da bi v gledališče privabili tri tisoč gledalcev. Za vsako ceno so morali ustvarjati gledališče za vse, za bogate in najrevnejše, za najpametnejše in najbolj neumne, za vplivneže in za rajo. V ta namen so potrebovali vedno nove teme: nove dežele, nove ljudi, nove celine. Shakespeare je bil pod nenehnim pritiskom, a mu je uspevalo.

Kdo sploh še pozna izvirno besedilo Romea in Julije? V njem sploh ni balkona, Julija se pojavi na oknu, se glasijo Shakespearjeva navodila za izvedbo.

Danes njegove drame uprizarjajo po vsem svetu in ljudje se v njih prepoznavajo, predvsem v Hamletu, danskem princu, ki po smrti očeta in hitri vnovični poroki svoje mame z domnevnim morilcem in bratom očeta Klavdijem niha med željo po maščevanju in melanholijo. V duhu je človek dejanj, ki pa v edinem trenutku ukrepanja na odru umori napačnega. Obotavljivec, miselni razdiralec sveta, videc duhov, nekdo, ki v mislih nenehno izboljšuje svet – na koncu pa so vsi mrtvi. Podobno je tudi v drami Kralj Rihard III., s katero je ustvaril Protihamleta, brezobzirnega mojstra oblasti, ki na začetku drame oznani, da hoče biti hudoben in da je morala le sredstvo za dosego cilja, tako da mu skorajda uspe uničiti svet. Na koncu je pripravljen kraljestvo zamenjati za konja, da bi se le rešil. A nihče noče zamenjati z njim.

Shakespeare je vedel vse o oblasti in kaj ta naredi iz človeka, poznal pa je tudi nemoč. Razumel je najhujše pošasti in vedel, kako človek postane pošast. Včasih se zdi, da jih je ravno zato imel skoraj rad, no, ali pa vsaj zato, ker so bile tako hvaležna tema. Njegova besedila so čarobno nadčasna in globalna. Shakespeare je bil izumitelj britanske popkulture kot svetovne izvozne uspešnice, bil je prvi »Beatle«.

Svet še vedno pozna in obožuje Shakespeara, ki je očitno poznal ves svet, ne da bi potoval dlje kot do Londona. Kdor potuje z njim in njegovimi dramami, to lahko potrdi. Med njimi je na primer Tom Bird, ki je s svojo produkcijo Hamleta gledališča Globe dve leti potoval po svetu. Projekt so poimenovali Globe to Globe, zamisel pa se je porodila, ko so leta 2012 na olimpijskih igrah v Londonu v gledališču Globe gostili uprizoritve Shakespeara z vsega sveta.

Predlani so se Angleži odločili, da bodo svetu vrnili obisk. Turneja je sicer že končana in skupina Toma Birda je imela zadnje nastope v pakistanskem Lahoreju in Erbilu na severu Iraka, 17. aprila pa smo si jo lahko ogledali tudi v ljubljanski Drami. Na obletnico Shakespearove smrti, 23. aprila, se je vrnila v London, potem ko je gostovala v 195 državah. Nastopila je tudi v begunskih taboriščih v Jordaniji in v Calaisu. »Seveda se zavedam, da gledališče beguncem v taboriščih ni ravno prioriteta,« je povedal Bird. »A odzvali so se tako navdušeno, bilo je veličastno!« Kajti poleg lakote, umazanije, strahu in negotovosti je ena največjih težav v taboriščih tudi dolgčas. »Mi pa smo samo igrali. Ljudje so bili tako hvaležni.« Naučil pa se je tudi, kako različne drame strniti v eno samo, v Hamleta. »V Ruandi je to drama o maščevanju, pri nas pa o razbiti družini.«

Shakespearove drame uprizarjajo v številnih državah in ves njegov opus je že dolgo sestavni del drugih kultur, pojasnjuje angleški gledališki strokovnjak Andrew Dickson, ki je tudi sam potoval po vsem svetu, da bi svetovnega dramatika spoznal tam, kjer je danes doma: povsod. Dicksona je pot vodila v Berlin, Mumbaj, Johannesburg, Šanghaj in Nevado, in povsod je doživel »domorodnega« Shakespeara. V Johannesburgu je gledališka skupina brezdomcev uprizorila odlomke iz Tita Andronika. V Berlinu je na odru doživel Larsa Eidingerja kot Hamleta, sodobnega nemškega Hamleta: »Nasilnega, duševno trpinčenega, nesimpatičnega, veličastnega!«

Ta predstava je vedno razprodana, gostovala je v številnih tujih državah. Hamlet je v njegovi različici mlad berlinski bogataš: zmeden, razdvojen, napadalen. Konec januarja je predstava gostovala na gledališkem festivalu v Teheranu, kjer je morala skozi strogo cenzuro. Iranske oblasti so si ogledale posnetek predstave in poslale nedvoumna navodila.

Edina ženska v skupini, Jenny König kot Ofelija in Gertruda, si je lase morala prekriti z dvojno ruto, moški člani skupine se je niso smeli dotakniti, nikoli se ni smel slišati le njen glas, med petjem jo je moral spremljati moški glas. Eidinger je komentiral: »Zelo skeptičen sem bil, da bi nastopili v Teheranu. Imel sem občutek, da bi se moral ukloniti vrednostnim merilom, v katera ne verjamem in ki jih zavračam.« A so kljub temu odšli na gostovanje, morda tudi zato, ker je v ospredje stopila komična plat vsega skupaj. Kajti v besedilu, katerega prevod se je v Iranu prikazoval na posebnem zaslonu, niso ničesar spreminjali, čeprav so dobili navodila, da ne sme biti namigov na seksualnost. Kar je približno tako, kot bi pred nogometno tekmo prepovedali žogo.

Kakorkoli že, podobno kot na gostovanjih v Sarajevu, Zagrebu, Ramali in Jeruzalemu so imela besedila v Iranu veliko neposrednejšo povezavo s političnimi razmerami v državi kot na primer v Nemčiji, pravi Eidinger. »Veliko, kar v Nemčiji zveni hipotetično, teoretično in abstraktno, je bilo v Teheranu povsem jasno in oprijemljivo. Ko Hamlet reče Ofeliji: ’Slišal sem tudi, kako se slikate, ojej; Bog vam je dal obraz in ve si napravljate drugega: skakljate, drobentite in šušljate in se norčujete iz božjih stvorov in zvračate svojo poželjivost na svojo nevednost. Poberite se, nič več ne maram tega; od tega sem poblaznel. Pravim vam, nobenih ženitev ne maramo več; tisti, ki so že oženjeni, vsi razen enega, naj žive; drugi naj ostanejo, kakor so. V samostan, veš!’ (prevod Oton Župančič, op. p.), ima to povsem drugačno težo.«

Nekega dne je, in morda je prav to najbolj nenavadno v njegovem nenavadnem življenju, preprosto nehal pisati.

Mar ta v resnici ženskam nenaklonjeni odlomek pod naglavno ruto samodejno postane protest proti zakrivanju in sovražnosti do žensk? Lahko pa tudi obratno – potem cenzorji niso tako neumni, kot se zdi Eidingerju?

Umetnosti ni mogoče ciljno izkoriščati. Pomaga nam, da razumemo okoliščine, da se izrazimo, da smo svobodni, in izstreli nas v drug svet. Seveda lahko Shakespearove drame s kralji, na primer Riharda III. ali Henrika VIII., razlagamo politično.

Ukrajinski pesnik Jurij Andruhovič živi v Ivano-Frankivsku na zahodu države. Sodeloval je v shodih na trgu Majdan. Pred nekaj leti je Hamleta prevedel v ukrajinščino in prevod je doživel velik uspeh. Zdaj nadaljuje z Romeom in Julijo. »Imenujem ju Shakespearovi prodajni uspešnici,« je izjavil. »Zanimivo se mi zdi, da je ravno s tema dramama postal globalni pop simbol. V svojem prevodu skušam besedilo in jezik posodobiti, da bosta razumljiva tudi občinstvu, ki mu je sicer blizu le pop kultura.« Na svetu verjetno ni ljubezenske drame, ki bi doživela toliko priredb, od katerih so nekatere vesolja stran od izvirnika. Kdo pa sploh še pozna izvirno besedilo? V njem sploh ni balkona, Julija se pojavi na oknu, se glasijo Shakespearova navodila za izvedbo.

Tudi to je posebnost Shakespearovih besedil: z njimi se je mogoče po mili volji poigravati, izpuščati iz njih, jih prirejati, na novo razlagati, a bistvo ostane nedotaknjeno. »To je silovit spoj strasti, poetične lepote, fantazije, ironije, cinizma in absolutno genialnega humorja. Zelo pogosto se moram smejati, ko berem njegove tragedije. So zlati rez med patosom in ironičnostjo,« je razložil Andruhovič.

Ko je Hamlet gledališča Globe na predvečer ukrajinskih predsedniških volitev maja 2014 gostoval v Kijevu, sta v prvi vrsti sedela Vitalij Kličko, eden od reformistov, in Petro Porošenko, ki je nato postal predsednik. Vsak je v drami videl svoje prizore.

Tudi Shakespearova skupina, Chamberlainova družba, je na dvoru pogosto nastopala pred kraljico Elizabeto. Drame so ji bile všeč in uživala je, ko so jo kratkočasili člani Globa. Njen naslednik Jakob I. je pozneje skupino osebno vzel pod svojo zaščito, zato se je preimenovala v Kraljevo družbo, in v palači so igrali večkrat na mesec. Ljudstvu so bili enako blizu kot oblastnikom. Včasih je bil rob, po katerem so hodili, zelo tanek.

Ko je esseški grof, prijatelj Shakespearovega mecena, southamptonskega grofa, na začetku leta 1601 načrtoval upor proti kraljici, je Chamberlainovo družbo povabil, da bi dan pred uporom zaigrali Shakespearovo dramo o odstavitvi in umoru kralja Riharda II., s čimer naj bi ljudstvo pripravili na skorajšnji prevrat ter ga opogumili za naskok na palačo.

Skupina ni bila ravno revolucionarno navdihnjena. Niso bili navdušeni nad to dramo, ki poleg tega ni bila nova, in verjetno tudi ne bi prinesla veliko zaslužka. Grof jim je zato ponudil mamljiv znesek 40 šilingov in v Globu so popoldne pred vstajo zaigrali Riharda II. Prevrat ni uspel, esseškega grofa so usmrtili, Elizabeta pa je besnela: »Jaz sem Rihard II. Mar ne veste?« Igralci so se delali nevedne, povedali so, da so od grofa dobili 40 šilingov in obdržali glave na vratu.

Kraljica je v igri sicer prepoznala tako njeno revolucionarno moč kot politični podton in samo sebe, vendar je verjela tudi v oportunost in nepolitično poslovno žilico umetnikov v Globu. In težko bi našli samodržca, ki bi pobil svoje najljubše pripovedovalce zgodb.

Shakespeare je živel in ustvarjal v časih velike negotovosti in nevarnosti – glave na mostu, terorizem Guya Fawkesa, odpiranje sveta, rahljanje večnih resnic, ki jih je ponujala vera. V njegovih dramah ni ničesar več o zaupanju v vero in absolutno dobro v ljudeh. Vsi v sebi skrivamo pošast in nejeverno zremo v odsev lastnega obraza: »Tudi ti, Brutus?« je Cezar vprašal svojega morilca in največjega zaupnika. Tudi Julij Cezar je drama o prehodu, drama o prehajanju enega obdobja v drugo. In govor Marka Antonija še danes poznajo skoraj vsi šolarji.

Julij Cezar je poleg tega drama, ki jo je afriški bojevnik za svobodo in prvi predsednik Tanzanije Julius Nyerere na začetku 60. let prevedel v svahili. Z delom je začel med boji, dokončal pa ga je v prvih mesecih svojega mandata. Želel je dokazati, da je svahili kos tudi tako zapletenim besedilom. Drama se mu je zdela naravnost idealna za to. Prevedel je tudi Beneškega trgovca.

Shakespearove drame so v Afriki izjemno priljubljene in otroci rastejo z zgodbicami, prirejenimi iz njegovih dram. Strokovnjak za literaturo Edward Lee-Wilson, ki je kot otrok naravovarstvenikov odraščal v Keniji, danes pa predava v Cambridgeu, je napisal reportažno knjigo o Shakespearju in Svahililandiji, v kateri pripoveduje o vplivu na nastajanje mitov zlasti v prelomnih časih.

Delo je zgodba bojevnika za neodvisnost v Južnem Sudanu in vlogi, ki jo je Shakespeare odigral pri vprašanju, ali naj angleščina postane uradni jezik. Med vojaškim manevrom na zahodu Južnega Sudana je spoznal generala Awurja Maluala. Ta mu je povedal zgodbo, kako je bral Shakespeara med bojem in kako so se škatle s Shakespearovimi deli pogreznile v blato na meji z Etiopijo. To ni vojni kič, Lee-Wilson Shakespearova dela opisuje bolj kot nekakšen nenadomestljiv talisman v smrtno nevarnih situacijah na vzhodu Afrike.

Shakespeare je Afričan, pravi Lee-Wilson, in sicer zaradi ljubezni do pripovedovanja zgodb in daru za napletanje zgodbe. Ne nazadnje nobena od dram ne izvira zgolj iz Shakespearove domišljije, bil je nadarjen za pretvarjanje zgodovinskih in literarnih predlog v drame. Bil je plagiator, ki je prepisoval od drugih, strnjeval je in prirejal. S svojim načinom pripovedovanja je zgodovino ohranjal živo.

Obstaja slavna zgodba o tako imenovani Shakespearovi bibliji z otoka Robben. Tam je južnoafriški apartheidski režim zapiral borce Afriškega narodnega kongresa. Med njimi je bil tudi Sonny Venkatrathnam. Zaporniki so si med prestajanjem kazni na otoku lahko izbrali eno knjigo; Venkatrathnam si je zaželel Kapital Karla Marxa, vendar ga ni dobil, nato se je odločil za zbrana Shakespearova dela. Tik pred izpustitvijo je sojetnike prosil, naj podčrtajo zanje najpomembnejše odlomke in dopišejo svoje ime.

Tako je 16. decembra 1977 Nelson Mandela podčrtal naslednje vrstice v Juliju Cezarju:

Cezar: »Plašljivci mro po večkrat, preden umro; junak okusi smrt samo enkrat. Največje čudo, kar sem kdaj jih slišal, se mi zdi to, da se ljudje boje, ko vidijo, da smrt, ta nujni konec, pač pride, kadar pride.« (Prevod Oton Župančič)

Bralec v nekaj vrsticah prepotuje stoletja svetovne zgodovine: začne pri Cezarju, prečka 16. Shakespearjevo stoletje in prispe v 20. stoletje k zaporniku Mandeli. Bralca popelje še naprej k tistemu, kar se še ima zgoditi: osvoboditev, predsedništvo, zvezdnik zatiranih in mojster preživetja v nasprotju z vsemi napovedmi. Te vrstice, ki na najlepši in najbolj poetičen način opisujejo življenjsko držo, vzdržljivost, lagodnost in modrost, razsvetlijo še tako svetel dan. Oziroma povedano drugače: izbrani odlomek Mandela na orumeneli strani je kot tanka, močna nit, ki povezuje preteklost s časom tik pred našo sedanjostjo. Stare besede v stoletjih niso izgubile svoje moči.

Dramatik iz Stratforda ima še vedno prav. Vedel je, kaj oblast, izguba oblasti in nenadna pridobitev moči naredijo iz človeka.

Mandelovi domovini danes že več kot dvajset let vlada Afriški narodni kongres. Bojevnikom preteklosti naj ne bi šlo le za odpravo apartheida, temveč tudi za prerazporeditev bogastva, enakost in odvzem pretiranih pristojnosti absolutnemu državnemu aparatu. Niti političnih razprav ni bilo več. Država in njeni uslužbenci so si prigrabili vse več pristojnosti in med nekdanjimi strankarskimi tovariši je prišlo do shakespearovskih bojev, dežela je postala neizčrpno korito za bogate in vplivne. In da, dramatik iz Stratforda ima še vedno prav. Vedel je, kaj oblast, izguba oblasti in nenadna pridobitev moči naredijo iz človeka.

Po takšnem popotovanju s Shakespearom okoli sveta človek dobi vtis, da je med redkimi pesniki, pri katerih se s prevajanjem nič ne izgubi, ker z vsakim novim prevodom nastane tudi nekaj novega. Te možnosti angleško govoreči svet nima. Besedilo ostane enako.

Morda je Shakespeare tudi zato po svetu bolj živ in sodobnejši kot doma v Angliji. Avtor, režiser in prevajalec Roland Schimmelpfennig je pred nekaj časa vnovič prevedel Hamleta, na novo je ubesedil celo najslavnejši navedek ’Biti ali ne biti’. Se mu je zmešalo? Biti pomeni biti, kaj pa drugega. Schimmelpfennig pa je mnenja: »Šest enozložnih besed v angleščini, ki tvorijo zaključen krog okoli življenja človeka. Moj predlog je ’Živeti ali ne živeti’.« Tako je obrazec, morda najmočnejši slogan svetovne kulture, postal čisto nov stavek, ki ga je mogoče slišati in razumeti na novo.

Hamlet v izvedbi gledališča Globe v begunskem taborišču v Calaisu v Franciji 4. februarja 2016

Hamlet v izvedbi gledališča Globe v begunskem taborišču v Calaisu v Franciji 4. februarja 2016
© Profimedia

Kaj bi na to porekel Shakespeare?

Ostal nam je le en kratek del pristnega rokopisa slavnega dramatika. Domnevno. Strokovnjaki za Shakespeara so ga poimenovali Rokopis D. Že več kot sto let se prepirajo, ali je to res njegova pisava in njegovo besedilo. Tehtnica se je v preteklih letih prepričljivo nagnila proti pritrdilnemu odgovoru. Rokopis hranijo v Britanski knjižnici v Londonu. Besedilo je kratko in je del skupnega podviga več dramatikov. Delo ima naslov Sir Thomas More. Shakespeare je prispeval odlomek, v katerem opisuje, kako je Thomas More kot londonski župan izgrednike, ki so bili sovražni do tujcev, uspešno prepričal, naj ne bodo nasilni do beguncev. Shakespeare je Moru na jezik položil te besede:

Imagine that you see the wretched strangers,

Their babies at their backs and their poor luggage,

Plodding tooth ports and costs for transportation,

And that you sit as kings in your desires,

Authority quite silent by your brawl,

And you in ruff of your opinions clothed … ;

… and by this pattern

Not one of you should live an aged man,

For other ruffians, as their fancies wrought,

With self same hand, self reasons, and self right,

Would shark on you, and men like ravenous fishes

Would feed on one another.

Shakespeare zapiše, naj si predstavljajo uboge tujce, kako se trudijo, da bi z otroki na hrbtu in skromno prtljago prispeli do pristanišča, da bi ubežali; v tem času oni posedajo zadovoljni kot kralji, oblasti pa se ne zmenijo za njihovo hujskaštvo in razkošne naborke njihovih predsodkov. … Če se bo nič spremenilo, tudi oni ne bodo dočakali starosti, saj bodo drugi hujskači po mili volji, iz istih razlogov in z enako pravico napadli njih, in ljudje bodo kot sestradane ribe požrli drug drugega.

Nenavadno, da so se ohranili prav ti stavki svetovnega fantoma iz Stratforda, poziv k aktivnemu sočutju do tavajočih žrtev tistega prelomnega obdobja, v katerem je živel Shakespeare; v enako prelomnih časih zdaj živimo mi. »Vi pa sedite zadovoljni kot kralji.«

On sam, in morda je prav to najbolj nenavadno v njegovem nenavadnem življenju, je nekega dne preprosto nehal pisati. Vrnil se je v Stratford, kupil nepremičnine, posestva, tožil sosede, ki so mu dolgovali majhne zneske. Nekaj let je bil genij, nekega dne pa se je očitno odločil, da to ne bo več.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.