Borja Močnik

29. 4. 2016  |  Mladina 17  |  Kultura

Odhod škrlatnega

Pri 57 letih je umrl Prince, kaj princ, kralj popa, samouki virtuoz in multiinstrumentalist, vizionarski producent, borec za pravice glasbenikov, izjemni performer in Jehovova priča

Na koncertu leta 1984

Na koncertu leta 1984
© Profimedia

Sredi osemdesetih let je bilo tako: če si bil najstnik, naklonjen popu, si bil fen Michaela Jacksona ali Princeov fen. Kralja popa sta poosebljala nasprotna pola kraljestva in težko bi bila bolj različna. Prince je poosebljal frajerstvo. Imel je drzen imidž – bil je bolj slečen kot oblečen –, imel je eksplicitna besedila, bil je izjemen performer in seveda je hudičevo dobro, virtuozno igral kitaro. Ko so nekoč vprašali Erica Claptona, kako je biti najboljši kitarist na svetu, je odgovoril: »Ne vem, vprašajte Princea.« Domače se je počutil tudi za klavirjem, bobni ali basom. Bil je izjemen skladatelj, pisal je hite za druge izvajalce. Imel je nekakšno ostrino, v nasprotju z njim je MJ ni imel niti drobec.

Prince te tekmovalnosti ni čutil. Tako je rekel v enem od intervjujev (teh sicer ni maral dajati), saj se ni primerjal s sodobniki, niti z Jacksonom ne. Je pa bil povabljen k nastopu v njegovem videospotu za pesem Bad. Igrati bi moral vlogo, ki jo je potem prevzel Wesley Snipes. Prince je vlogo zavrnil zaradi prvega stavka v besedilu »Your butt is mine«, kajti niti Michael Jackson si ga pač ne bo lastil.

Prince Rogers Nelson se je rodil v »belem« Minneapolisu, ko je bil otrok, je bil epileptik, zelo mlad pa se je začel sam učiti igranja različnih glasbil. Sam in na skrivaj, ker oče, uspešen glasbenik, ni hotel, da gre sin po njegovih stopinjah. Prince ni ob prvi priložnosti pobegnil iz hladnega mesta, ki ni ravno znano po (afroameriški) glasbeni sceni. Nasprotno, tam je ostal in tam je po enormnem uspehu leta 1985 izdanega albuma Purple Rain dal zgraditi Paisley Park – rezidenco, ki je kompleks glasbenih studiev, koncertne dvorane in zunanjega igrišča za košarko. Prince, sicer precej droben in nizke rasti, je poleg ljubezni do glasbe gojil tudi strast do košarke. Menda jo je, tako pravi brat igralca Eddyja Murphyja Charlie, igral v svojih značilnih visokih petah. Več ljudi je potrdilo, da jih je nosil tudi doma, nekateri pa so Murphyju nasprotovali, češ da jih je samo za igranje košarke zamenjal za superge.

Bil je redkobeseden, včasih luciden, pogosto nerazumljiv. Na odru pa divji.

Vedno je hotel imeti popoln nadzor nad svojim delom. Že na prvem albumu For You je podpisan kot izvajalec na vseh 27 glasbilih. Bil je sam svoj studijski inženir, pogosto je tudi sam snemal spremljevalne vokale. Režiral je dva sicer precej neuspešna filma. Koncept D.I.Y., torej »naredi sam«, je zrinil do ekstrema, še preden je tak koncept sploh obstajal oziroma še preden so v glasbeni industriji obstajale možnosti zanj. Tako se je na začetku devetdesetih let zapletel v spor s svojo založbo Warner. Boril se je za to, da bi bil glasbenik, v nasprotju s splošno prakso, lastnik svojih izvirnih posnetkov (own your masters or the master owns you). V znak protesta si je pred nastopom na lice napisal »slave« (suženj). Potem je zanalašč izdajal nedodelane projekte. In seveda, najbolj znano: leta 1993 se je »ubil« in spremenil ime v simbol ljubezni. Warner je moral medijem pošiljati diskete s fontom tega simbola, da so sploh lahko zapisali novo ime pop ikone.

Njegovo svojeglavost in trmo morda najbolje povzame anekdota o snemanju dobrodelnega megahita We Are The World leta 1985. Prince je bil k projektu povabljen, a je sodelovanje zavrnil in raje odšel žurat v enega od klubov v Los Angelesu, javnost pa mu je to zamerila. A skladba mu ni bila všeč. Tako je razjezil njenega producenta Quincyja Jonesa. Potem ga je razjezil še enkrat. Ob desetletnici tega hita se je znašel na odru. In samo lizal liziko. Ko mu je Jones ponudil mikrofon, mu je Prince le brezbrižno ponudil liziko. Tudi po desetih letih ni popustil, še vedno je bil domišljav.

Drugače od večine afroameriških superzvezdnikov ni podpiral Baracka Obame, čeprav sta se vzajemno spoštovala in je v Beli hiši tudi nastopil. Obame ni volil, ker preprosto ni volil. Ker je leta 2001 postal Jehovova priča, te pa ne verjamejo v institucijo države. Verjel pa je v chemtrailse, načrtno zastrupljanje afroameriške skupnosti.

Sicer je bila njegova vera eno od kar številnih protislovij, značilnih zanj. Bil je seks simbol z eksplicitno seksualnimi besedili, pogosto je nastopal razgaljen in imel ogromno razmerij. A v življenju ga je večkrat »obiskal bog«, zato je doživljal »razsvetljenja«. Preklinjanja ni prenašal.

Je in bo ostal edinstvena pop ikona. Brez predaha je snemal; 39 izdanih albumov je le košček glasbe, ki je po nepreverjenih zgodbah zaklenjena v skrivnostnem mitičnem trezorju v Paisley Parku. V intervjujih je govoril nežno in tiho. Bil je redkobeseden, včasih luciden, pogosto nerazumljiv. Na odru pa divji. Sprejemal je nepričakovane odločitve: v osemdesetih letih je posnel album, ki je bil zlepljen v en sam posnetek. Na vrhuncu slave je bil vsak naslednji album radikalen slogovni zasuk. Bil je eden prvih glasbenikov, ki so predvideli revolucionarnost spleta. Je edini pop zvezdnik, ki je umrl dvakrat.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.