Damjana Kolar

16. 5. 2016  |  Kultura

Nekonvencionalna družinska drama o treh priseljencih

Film Dheepan v režiji Jacquesa Audiarda, ki je na lanskem filmskem festivalu v Cannesu dobil Zlato palmo, je doživeta freska begunske izkušnje in nekonvencionalna družinska drama o treh priseljencih, ki v Franciji iščejo priložnost za nov začetek. Na rednem sporedu Kinodvora od 18. maja dalje.

Državljanska vojna na Šrilanki se približuje koncu. Dheepan se bojuje na strani borcev za svobodo, t. i. tamilskih tigrov. Njegova stran je pred porazom, zato se v upanju na boljše življenje odloči, da skupaj z žensko in dekletom, ki ju prej ni poznal, zbeži v Evropo. Ko prispejo v Pariz, se namišljena družina seli iz enega začasnega doma v drugega, dokler se Dheepan ne zaposli kot hišnik v zanikrnem predmestnem bloku. Z delom postopoma gradi novo življenje za svoji "ženo" in "hčerko", a mu začne nasilje, ki mu je priča, ponovno odpirati vojne rane.

Življenjska zgodba glavnega igralca se v nekaterih segmentih naključno prekriva z usodo njegovega lika. Antonythasan Jesuthasan se je s šestnajstimi leti pridružil tamilskim tigrom in se pri njih do devetnajstega leta uril in boril kot otroški vojak. Nato je prebegnil na Tajsko, po štirih letih pa emigriral v Francijo, kjer je leta 1997 dobil politični azil. Dolga leta se je preživljal s priložnostnimi deli ter pod psevdonimom Shobasakthi pisal kratke zgodbe, drame, politične eseje in literarne kritike. Leta 2001 je izšel njegov prvi roman Gorilla, kjer je opisal svoje izkušnje s tamilskimi borci, tri leta kasneje pa še drugi roman s tematiko poboja političnih zapornikov, ki ga je šrilanška vlada zagrešila leta 1983.

"Sprva smo nameravali narediti predelavo filma Sama Peckinpaha Slamnati psi (1971), čeprav mu Dheepan v končni različici ni prav nič podoben. Iz Slamnatih psov sem želel vzeti idejo outsiderja, nekoga, ki pride od drugod. Želel sem raziskati temo imigranta. Hotel sem vzeti nekoga brez imena, brez obraza, brez telesa, brez misli–ter mu dati ime, obraz, telo in misli. Druga tema, ki je film oddaljila od Slamnatih psov, je tema ljubezni in lažne družine. Dheepanova družina živi skupaj, a v resnici ni družina.  Ne gre za to, da bi želel prikazovati ljudi, ki so zunaj norme, ali tiste, ki so v filmih premalo zastopani–zanimajo me ljudje, ki so popolnoma drugačni od mene, od mojega socialnega okolja in moje kulture. Ne želim pripovedovati zgodb o sebi ali ljudeh, ki jih poznam. Raje odkrivam drugačne like–takšne, ki imajo drugačne telesne atribute kot jaz, drugačno barvo kože in govorijo drugačne jezike."

Jacques Audiard prihaja iz filmske družine; njegov oče je uveljavljen scenarist in režiser Michel Audiard. Jacques je filmsko pot začel kot montažer pri očetovem filmu Bons baisers à lundi (1974), jo nadaljeval kot scenarist, leta 1994 pa pa je posnel svoj prvi film Glej ljudi, kako propadajo. S filmoma Ko je zastalo moje srce (2005) in Prerok (2009) je ob dveh osvojenih baftah in nagradi žirije v Cannesu, prejel kar 17 francoskih filmskih nagrad.

0qB8_Q9oTuw

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.