Skrivnost slovenskega filma

Medtem ko to berete, se je evforija okoli 25-letnice samostojne Slovenije že polegla. Komunalci so pospravili Trg republike, zmečkane zastavice so šle na odpad, polemike o obeh proslavah so se unesle, TV-prispevki so izzveneli, časopisi, polni intervjujev z zaslužnimi politiki, pa pričeli služiti sekundarnemu namenu ... Zdi se, kot bi bil dan državnosti le potrošno blago in da za njim ne bo ostalo nič trajnega ali zapomljivega. Mar res? Seveda ne, letošnji državni jubilej je iztisnil knjigo Slovenski film 2.0 – Kritična enciklopedija slovenskega celovečernega filma Marcela Štefančiča mlajšega, ki se ukvarja z domačo filmsko bero v zadnjega četrt stoletja (1991–2016). Če drugega ne, si bomo rojstni dan države zapomnili prav po izidu te knjige. Tako bo vsaj kaj ostalo za zgodovino.

Ampak ... slovenski film? Mar ni to tista dolgočasna, neznansko duhamorna reč, ki nikogar več ne zanima in ga nihče noče gledati? Ga je kdo sploh že videl? Nas ni že tolikokrat razočaral, da smo izgubili vero vanj in se mu odrekli? Ali ni ravno Marcel nekoč rekel, da slovenski film ne obstaja? In če mogoče obstaja, ali ga ni že sam po dolgem in počez preoral, preštepal in preskeniral v številnih knjigah, omenimo le »ultimativni vodič« Na svoji zemlji – Zgodovina slovenskega filma (UMco, 2005) in »monumentalno delo« Maškarada – Strašne fantazije slovenskega filma, 1948–1990 (UMco, 2013)? In kot da to ni dovolj, ali nista pri isti založbi izšli še referenčni knjigi Filmografija slovenskih celovečernih filmov, 1931–2010 (2011) več avtorjev in Zgodovina filma na Slovenskem (2013) Zdenka Vrdlovca ter zadelali še zadnje špranje, ki jih je Marcel pustil nepokrite? Le kaj novega je sploh še mogoče povedati o prečudni zadevi, imenovani slovenski film?

O, veliko. Kot je dejal založnik Samo Rugelj, »je bila prvotna ideja, da bi ob 25-letnici samostojne Slovenije izdali knjigo Štefančičevih že objavljenih recenzij najodmevnejših domačih filmov, od prvega Babica gre na jug (Vinci Vogue Anžlovar, 1991) do zadnjega Houston, imamo problem! (Žiga Virc, 2016)«. Vendar je Marcel še enkrat prekoračil pooblastila in območje delovanja razširil, poglobil in zastavil neprimerno velikopotezneje. Namesto recikliranja že objavljenih tekstov je dostavil pravo pravcato enciklopedijo domačih celovečernih filmov, nabralo se je nekaj manj kot 300 naslovov, pogoj za uvrstitev pa je bil, da je film daljši od ene ure. Notri je tako rekoč vse, kar je nastalo v zadnjih 25 letih: igrani, dokumentarni in TV-filmi, posneti pod plaščem matere države, torej Slovenskega filmskega centra in RTV Slovenija, neodvisni avtorski filmi, pa tudi filmi, ki so zaradi pravno-birokratskih kolobocij obtičali v filmskih vicah, od koder praktično ni več vrnitve na filmska platna. Edini, ki mu je to uspelo, je bil Traktor, ljubezen in rock’n’roll (Branko Đurić, 2007), v kinematografe je prišel štiri leta po nastanku.

Eden glavnih razlogov, zakaj je narodna masa filmov v zadnjih 25 letih tako vzhajala, je digitalna revolucija, ki se je Sloveniji zgodila na prelomu tisočletja. Filmi so se pocenili, tehnika je postala dostopna, žicanje za denar je odpadlo in skoraj vsak zanesenjak si je lahko privoščil film. Prvi domači digitalni film Zadnja večerja (Vojko Anzeljc, 2001) so posneli v pičlih sedmih dneh, v kinih pa so ga predvajali z diska. Potem so se zapornice odprle, »razni gverilci, regionalci in drugi norci« so začeli obsedeno snemati svoje sanje in kmalu je skoraj vsak slovenski kraj in trg (Vipava) dobil svoj film. Vendar je bilo vso to množico malih, neodvisnih, butičnih samizdatov, ki niso nikoli doživeli redne distribucije, treba izbrskati. Zato je bilo iskanje (Zdenko Vrdlovec je temu rekel »arheološko«, Štefančič pa »detektivsko delo« ali po domače »tavhanje«) vseh bizarnih raritet, skritih po zasebnih kolekcijah, prepričevanje avtorjev, ki so se v nekaterih primerih izdelkov sramovali in jih niso hoteli dati iz rok, najzahtevnejše, mukotrpno in težaško delo. Vse je bilo treba opraviti »peš«, saj se je informacijska doba izkazala za puščavo, pristojne institucije pa tudi niso premogle uporabnih podatkov. Da ne gre zgolj za obskurne amaterske kaprice, priča dejstvo, da so se kar trije filmi, za katere nismo še nikoli slišali, znašli v kategoriji »Nebesa«, rezervirani le za najboljše: Fantje ljubijo sexy noge, dekleta imajo rada sladoled (Matej Ocepek, 2005), Odmevi časa (Ema Kugler, 2014) in V deželi medvedov (Nika Autor, 2012). Ti anonimusi so v družbi najboljših, kot so V leru (Janez Burger, 1998), Kruh in mleko (Jan Cvitkovič, 2001), 9.06 (Igor Šterk, 2009) in Razredni sovražnik (Rok Biček, 2013).

Ja, filmi so grupirani v posamezne kategorije, ki zvenijo tako natančno in ustrezno, da se čudimo, kako da jih niso že zdavnaj uzakonili v Uradnem listu, hkrati pa tako poetično, kot bi bili naslovi pesmi, filmov ali knjig. Poglejmo nekatere: poleg omenjenih Nebes (rezerviranih za elito) najdemo še kategorije Primo (posvečeno prvemu in edinemu), Prvi ženski podpis (prvi igrani film, ki ga je zrežirala ženska), Največji hiti (rekordni obisk), Vzhodno od raja (padli iz Nebes proti vzhodu) in Zahodno od raja (padli iz Nebes proti zahodu), Sofisticirani kiksi (filmi, ki so častno potonili), Pulp Fiction (tarantinijade), Multikulti (čefurji in drugi Neslovenci), Tripi (popotovanja blizu in daleč), Nemi filmi (malo ali nič govorjenja), Umetnost je težka (trpljenje umetnikov), Figure slovenske infantilnosti (Slovenec nikoli ne odraste), Regionalci, gverilci & samizdati (rezervat neodvisnih), JJ (filmi o Janezu Janši), Portreti in profili (legende in posebneži), Moja Afrika (Tomo Križnar in Pedro Opeka), Roman Končar predstavlja (najslabši slovenski film vseh časov in njegovi bratranci), Izgubljeni filmi (mogoče je tako najbolje za vse) in Tujejezičniki & omnibusi (naši režiserji snemajo za tuj denar) ... Kategorije razkrivajo tudi pogoste otroške bolezni, fiksacije in psihopatologijo slovenskega filma (vsi bi radi na morje, vsi nekaj snemajo, Slovenija je po malem še vedno v Jugoslaviji, srednji razred trpi, trendi so zapeljivi, a pogubni ...).

Pogosto so anekdote o nastanku filmov veliko zanimivejše in zabavnejše kot filmi sami. Tako denimo TV-film Operacija Cartier (Miran Zupanič, 1991) ni prišel v kinodvorane, ker je takratni kulturni minister Andrej Capuder dal veto, in sicer zaradi prizora, v katerem junak v cerkvi odvrže čik na tla. Ali pa izgubljeni Felix (1996), »prvi protislovenski film«, ki ga je (danes pokojni) Božo Šprajc baje odvrgel v nekaj gorenjskih vodnjakov. In pa Rabljeva freska (Anton Tomašič, 1995), ki so jo med vojno posneli na Hrvaškem, za posebne efekte pa sta skrbela Zmago Jelinčič in Darko Njavro. Ter Bolečina (2005), kjer je Vojko Duletič razkril, da so bili med pripadniki NOB tudi geji.

Štefančič se v pronicljivih, eksplozivnih, informativnih, duhovitih in natančnih ocenah ekspresno dokoplje do bistva, posamezne pojave združuje v vzorce, s temi pa diagnosticira temeljne bolezni slovenskega filma. Nazadnje predpiše tudi terapijo, ki pa za paciente ni vedno prijetna. Človek bi pričakoval, da si bodo naši režiserji Marcelova sporočila hvaležno zapisali za uho, a se v prepričanju, da so nerazumljeni geniji, z njim pogosto spuščajo v užaljene in žolčne polemike, ki ne služijo nikomur in ničemur. »Le enkrat samkrat sem doživel, da se mi je režiser zahvalil za negativno kritiko. To je bil Jure Pervanje. Po objavi kritike njegovega filma Triangel (1992) v Mladini me je poklical in rekel, da se je ves čas zavedal, da v filmu nekaj ne klapa, a ni vedel, kaj. Šele ko je prebral mojo kritiko, mu je postalo jasno. Zato se mi je zahvalil,« nam je Marcel zaupal na predstavitvi. »Take reči človeku ogrejejo srce.«

Po drugi strani pa izdatno pohvali vse tiste, ki so drugačni, ustvarjalni in nekonvencionalni, ki so zapustili uhojene poti, zakorakali v neznano in ustvarili presežke. Knjiga je svojevrstna hvalnica norosti, poklon vsem norcem, ki so si drznili tvegati. In četudi jim ni uspelo, so zmagovalci. Svojevrstno dozo norosti in fanatizma pa je prispeval tudi sam avtor, saj je lastnoročno opravil udarniško delo, se dokopal do gore podatkov in jih zbral v knjigi, kakršne še ni bilo. V tem smislu je knjiga klofuta vsem tistim ustanovam, ki bi morale to delo opraviti po službeni dolžnosti, pa ga niso.

Pohvaliti velja tudi obliko knjige, pregleden in inovativen prelom je delo vedno zanesljivega Žige Valetiča. Na zelo primerni in lepi naslovnici je prizor iz prvega poosamosvojitvenega filma in hita Babica gre na jug (tega, paradoksalno, ni financirala slovenska država, pač pa Japonci). Fotografija treh protagonistov, ki se v kabrioletu vozijo na morje, zbuja nostalgične spomine na neki drug čas. Čas, ko je bila še vsa prihodnost pred njimi (in nami). Čas, ko so bili mladi in vitki (Bojan Emeršič), mladi in lepi (Nataša Matjašec) ter, khm, živi (Majolka Šuklje). Le mrki pogled Marka Derganca iz ozadja opozarja, da v prihodnosti morda ne bo vse tako lepo in krasno.

Marcel je v knjigi Na svoji zemlji telo slovenskega filma razširil z različnimi mednarodnimi koprodukcijami, ki so vsebovale slovenske sestavine, v Maškaradi izpodbijal splošno uveljavljeno tezo, da se je slovenski film v socializmu razvijal brez tujih vplivov, v tej knjigi, ki je svojevrstno nadaljevanje obeh, pa je slovenski film našel tam, kjer ga ni bilo. Kot Cable Hogue vodo.

Ker knjiga nosi številko 2.0, lahko v prihodnjih letih pričakujemo izdaje, v katerih nas bo naš edini filmski kritik spet presenetil z novimi odkritji o domačem filmu. Glede na statistiko izhajanja lahko upravičeno pričakujemo, da bomo knjigo s številko 5.0 dočakali čez 25 let, torej ob 50-letnici samostojnosti.

Državotvorna knjiga, ob kateri bralec začuti nacionalni ponos in državljansko pripadnost. 

Knjiga: Slovenski film 2.0, kritična enciklopedija slovenskega celovečernega filam, 1991-2016.
Avtor: Marcel Štefančič, jr.
Založba: UMco, 2016.
Cena: 24,90 evra, 415 strani, mehka vezava.