Damijan Stepančič, ilustrator in stripar

Smisel in bistvo ilustracij vidi v tem, da v likovnem jeziku pripovedujejo zgodbo. Pri slikarstvu, ki ga je študiral na Akademiji za likovno umetnost, je ves čas pogrešal prav zgodbo, zdelo se mu je preveč abstraktno. A po zaslugi študija je dobil dobro risarsko in slikarsko izobrazbo, takoj po njem pa je začel ustvarjati zgodbe kot ilustrator.

Riše bolj ali manj ves čas. Ne zna si predstavljati, da bi na primer dva meseca sedel križemrok. Po eni strani mu naročil ne manjka, po drugi pa pogosto sam prevzame pobudo in kaj predlaga založnikom. Pomembna se mu zdi kontinuiteta, to, da nenehno dela. Tako se lahko razvija, napreduje. Edini čas, ko ne riše, je tisti dan, ko odda kak projekt. Ko je še živel v Ljubljani, se je na tak dan usedel na jutranji vlak in vožnjo do Zagreba, kjer je izstopil, preživel v jedilnem vagonu. V Zagrebu je obiskal nekaj knjigarn in se popoldne vrnil. Zdaj sta mu, glede na to, da živi v Senožečah, bližja Trst in Reka.

Kamorkoli gre, obišče pomorski muzej. Morda bo kdaj napisal in narisal vodnik po njih. Nekoč bi rad v strip prelil zgodbo o Mobyju Dicku. Rad tudi jadra. Med jadralskimi avanturami s prijatelji ga je popolnoma prevzela Grčija, tudi Turčija, Malta in nasploh sredozemski način življenja. Pri tamkajšnjih ljudeh mu je všeč to, kar so stari Grki imenovali metis, nekakšna kombinacija modrosti in premetenosti. Gre za lastnost, ki nedvomno biva tudi v njem, saj pride na dan, ko v podobah oživlja svoje junake.

Kot osnovnošolec je ob torkih popoldne hodil risat in ustvarjat v Pionirski dom. Še prej ga je začarala knjiga Pri nas na vasi. Tako močno, da mu jo je knjižničarka na koncu celo podarila. S slik, ki so vrvele od podrobnosti, je razbiral in ustvarjal svoje zgodbe. V bistvu je šlo za obraten proces od tistega, ki njegovo ustvarjanje preveva danes, ko k vsaki zgodbi pričara zgovorne podobe. Njegovi spomini na otroštvo pa so bolj kot na Ljubljano vezani na Primorsko, kjer je živela očetova sestrična. Tam so imeli krave, zajce, prašiče, tam so pobirali krompir, tam ga je prevzel vonj sena. Drugi del otroških spominov ga veže na svetovljanski Zagreb, kamor je očetova družina pred fašisti pobegnila iz kraja Sovodnje ob Soči, ki je danes v Italiji.

Že zgodaj so ga zanimali stripi. Prebral je vse, ki so izšli in se dobili pri nas, v tujini pa je kupoval tudi stripe v jezikih, ki jih ni razumel, a so ga nagovarjali s svojimi risbami. Danes riše stripe za majhne in velike bralce, objavlja jih v revijah in knjigah. Pravkar se po naročilu loteva stripa o slovenskem misijonarju, škofu in slovničarju Frideriku Baragi, ki je deloval med severnoameriškimi Indijanci in ki ga je pred leti že upodobil na ilustraciji v svojem videnju Zdravljice.

Prva knjiga, ki jo je kdaj ilustriral, je govorila o dečku, ki je izgubil očeta v jomkipurski vojni. Druga je opisovala nesrečo v jedrski elektrarni. Zdi se, kot da sta vojna in strah temi, ki se ju nikoli ni bal upodabljati, prav nasprotno. Njegove ilustracije pripovedujejo o grozotah prve svetovne vojne, tudi v stripu Superga, ki je izšel pred kratkim, je brez dlake na svojem likovnem jeziku narisal krvoločnost talibanskih pobojev v Afganistanu. Strah, ki je eno najmočnejših čustev, še zlasti pri otrocih, je lahko zaviralen, ali pa, nasprotno temu, deluje stimulativno. Ne predstavlja si, da bi ilustriral zgodbice o zajčkih in medvedkih.

Ima tri mize, za katerimi ustvarja. Tako ali tako ima običajno v delu več stvari hkrati. Zadnje čase veliko riše stoje. Všeč mu je, da se giba, da hodi. Opaža, da je stoje aktivnejši, da možgani drugače delajo. Tudi pregled nad celotno risbo je boljši. K sreči, pravi, ima dovolj velik atelje. Cel kup del, od slikanic do stripov, sta ustvarila skupaj z ženo Lucijo, pisateljico in restavratorko. Tovrstno sodelovanje je po eni strani lažje, saj lahko zadeve doma sproti predebatirata, hkrati pa od obeh terja posebno modrost.

V njegovi avtorski ilustratorski govorici je na novo zaživel Juri Muri, s katerim se je potepal v štirih knjigah Toneta Pavčka, pa tudi poezija Srečka Kosovela, katerega zbirko pesmi Barž ≡ Kons je ilustriral pred kratkim. A svojih ilustracij ne deli na tiste za otroke in na tiste za odrasle. Vselej želi nagovarjati bralca, ki ima odnos do stvari, ki je dober opazovalec, je zvedav in pripravljen na refleksijo in samorefleksijo. Nedvomno je ilustrator, ki vsako besedilo premisli do obisti, se vanj raziskovalno, študiozno poglablja, nato pa spoznanja prelije v podobe. Te dostikrat prežema posebej subtilen humor.

Po njegovem mora ustvarjalec odmisliti svoj ego in se vsakič popolnoma predati. Zato vsak projekt spreminja, preoblikuje tudi njega. Pri ustvarjanju se počuti fantomsko, saj se pokaže, hkrati pa ga že ni več, je kot nekakšna fatamorgana. Ostajajo le njegove sledi, podobe. Če parafraziramo misel Antoina de Saint-Exuperyja, podoba ni popolna takrat, ko ji ni več kaj dodati, ampak takrat, ko ji ni več kaj odvzeti. V Stepančičevih ilustracijah nič ne manjka in nič ni odveč.