Damjana Kolar

19. 7. 2016  |  Kultura

Skupinska razstava Sebe v žepu

V Galeriji sodobne umetnosti v Celju je do 28. avgusta na ogled skupinska razstava z naslovom Sebe v žepu, na kateri se predstavlja osem umetnikov: Ana Baraga, Jure Cvitan, Polona Dolžan, Kyle Milne, Gašper Piano, Jani Pirnat, Ana Straže in Mia Špindler, ki so povezani s Celjem, vendar na različne načine vpeti tudi v mednarodni prostor. Razstava sprva morda kaže na subjekt kot na introvertiranega akterja, vendar vsem osmim ustvarjalcem uspe manifestirati različne načine zapisa prostora in časa, občutke in želje v "stvari", ki jih nosijo s seboj in jih hkrati v polju sodobne umetnosti pokažejo kot umetniško delo.

Po besedah kustosinje Maje Antončič so razstavljena dela portreti osebnih interesov, izkušenj, vtisov ali občutij. V njih najdemo kontinuirane raziskovalne procese, ki izvirajo iz razmisleka o osebnih zgodovinah, beleženje vsakdanjika in mapiranje prostorov. V posameznih predstavitvah je razkrita komponenta ustvarjalnega procesa samega, ne glede na okoliščine, vrsto umetniškega poklica, materialnost, formo, ne glede na projektno dikcijo in voljo umetnostne institucije. Nekaj avtorjev se je namreč določenih medijev lotilo prvič ali prvikrat prav na tem mestu pokazalo svoj material. Dela se gibljejo med poetiko lastnih zanimanj, raziskovanjem predmetov, tudi stanj, ki se vežejo na določen prostor in čas, torej ustvarjalci v njih začrtajo kreativne vzgibe, ki se vzbudijo skozi vsakdanjo izkušnjo.

Polona Dolžan izhaja iz svojega kuharskega bloga Shit I've Eaten, ki z beleženjem receptov ustvarja dnevnik prehranjevanja ter izraža fascinacijo nad ritualom druženja in kuhanja v različnih krogih na raznih zemljepisnih lokacijah. Na eni strani poudari neponovljivo izkušnjo in jo z nami tudi deli, na drugi z instalacijo kaže na izgubo užitka ob ponavljajočem se urniku prehranjevanja. Na začasnem bivanju na japonskem je blog pisal tudi Jani Pirnat, ki je s fotografijo in videom zabeležil svoja občutja v deželi z drugačnim kulturnim ozadjem. Z avtoportretno animacijo na razstavi (Gomenasai, Say No Evil, See No Evil, Hear No Evil) simbolno izrazi svoje občutke ob spremembi bivanjskega prostora, izoliranost, omejenost v jeziku in načinu dojemanja.

Ana Straže že nekaj let sistematično fotografira sobe, kjer prenočuje, kadar je na potovanjih. V središču je najbolj intimni predel stanovanja - postelja, kamor inscenira sebe kot člen v celi verigi ostalih fotografiranih objektov in kompozicij osebnega občudovanja v nekem kraju. Forma razglednice je podobna organiziranemu dnevniku s povsem individualno estetiko. Njegovi urejenosti nasprotujejo posnetki umetničinega obraza, nastali s spletno kamero. Z njimi kontinuirano beleži hipne, naključne in nekontrolirane izrise vsakodnevnih oziroma trenutnih počutij. V instalaciji Beleženja se izmenjujeta statičnost spomina in gibljivost vsakdana. Zbiranje stvari zaznamuje Mio Špindler, zato skozi razmišljanje, kako obdržati spomin(k)e, ki jih ne moremo fizično zbrati, umetnica uporabi tehniko 'frotaža'. Ta ji dovoljuje, da zaobjame fizično naravo predmetov, njihovo teksturo kot materialni vidik, s tem pa tudi fascinacijo nad spominom prostora in stanje predmeta v določenem času.

Skozi mnoga potovanja se umetnik Kyle Milne na zelo osebni poetični ravni ukvarja s pojmom strahu. Zdravljenje slednjega mu pomeni gora, kar v delu Release vizualizira z abstraktnim zemljevidom, povezanim s tekstom. K naravi se obračata tudi Ana Baraga in Jure Cvitan. Cvitan si z dolgo zgodbo zbiranja zamaškov iz plute zada cilj obleči točno določeno drevo plutovca na Korziki. Akcija zbiranja je neke vrste ritualno dejanje, vključuje časovne dimenzije preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Materializira jo v postavitvi drevesne lupine, ki je pravzaprav cilj, z željo po izvedbi in-situ pa hkrati delo v nastajanju.

Ana Baraga se ukvarja z razsežnostmi ilustracije, kaj vse zmore zvrst, ki jo spremlja na vseh nivojih njenega bivanja in v trenutku postane celo avtorica sama. Delo Postajam žival vsebuje osebni ritual iskanja živalskega totema in nabora najrazličnejših vzorcev, materialov in občutkov. Obleko – 'totemsko nošo' sestavljata unikatna materialna in duhovna plat. Z jezikom tekstilnega in grafičnega dizajna, fotografijo in poezijo sam ritual nošenja še nadgrajuje. Iskanje stika z naravo, prav s pomočjo ilustracije in oblikovanja, postaja njen dnevnik, ki je prerasel v diplomski projekt ter kompleksno umetniško manifestacijo. Gašper Piano se predstavlja z videom, v katerem njegovo poezijo berejo prijatelji, ki so ga v nekem obdobju bivanja v tujini spremljali, navdihovali ali z njim poslovno sodelovali. Skinned Knee -Vvisual Poetry For Lonely Souls je za glasbenika eksperiment nove forme in medija, prav tako pa video nastopa kot stična točka, kjer so se v nekem izbranem trenutku srečali ljudje, ki si delijo podobne zgodbe.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.