Damjana Kolar

1. 8. 2016  |  Kultura

Filmski pogled na enakost med spoloma

V Kinodvoru bo od 4. avgusta dalje na ogled film V senci žensk, v katerem se pod taktirko režiserja Philippa Garrela zrcali daljni odsev francoskega novega vala. Intimno zgodbo iz vsakdanjega življenja, ki sooča ženski in moški pogled na ljubezen in prevaro, je revija Cahiers du cinéma uvrstila na tretje mesto najboljših filmov leta 2015.

Pierre in Manon živita v skromnem pariškem stanovanju. On je režiser nizkoproračunskih dokumentarcev, ona pa njegova ljubeča žena in zvesta pomočnica. Ko se Pierre zaplete v afero z mlado pripravnico Elisabeth, se par znajde v vrtincu ljubosumja, prepirov in zamer, ki ogrozijo tako njuno ljubezensko kot delovno razmerje. Potem Elisabeth odkrije, da ima ljubimca tudi Manon …

Da bi bil pogled na ljubezensko razmerje čim bolj uravnotežen, je režiser k pisanju scenarija povabil dve ženski in enega moškega: Arlette Langmann in svojo ženo Caroline Deruas, s katerima je sodeloval že pri prejšnjem filmu Ljubosumje ter Jean-Clauda Carrièra, dolgoletnega sodelavca Luisa Buñuela.

"Tema filma je: ženski libido je ravno tako močan kot moški. Film po mojem mnenju govori o enakosti med moškimi in ženskami – kolikor lahko to filmski umetnosti uspe. To je pomenilo, da smo morali karseda podpreti ženski lik in se zoperstaviti moškemu: filmsko umetnost so zasnovali moški in oni so še vedno tisti, ki določajo naše predstave, naše načine gledanja in pripovedovanja. V filmih ženske večinoma govorijo besede moških. Ko pri pisanju scenarija združim moške in ženske, dobim bolj dialektičen film. Bolj dialektičen v pogledu na človeško vrsto. Kot bi šlo za nekakšen notranji dokumentarec o moških in ženskah. Kljub temu pa je V senci žensk brez dvoma narejen s perspektive moškega – a moškega, ki si poskuša predstavljati, kako so stvari videti z ženskega stališča," je zapisal režiser.

Philippe Garrel velja za večnega sopotnika francoskega novega vala. V šestdesetih letih je deloval kot član avantgardne francoske skupine Zanzibar, ki je senzibilnost in novo odkrite svoboščine novega vala križala z radikalno političnimi (levičarskimi) in avantgardnimi taktikami ter zato ostajala na obrobju kritiške prepoznave. Njegovi filmi so sestavljeni iz bežnih trenutkov vsakodnevne intime in odtujenosti, pri čemer sta ta dva motiva pogosto neločljivo prepletena. Nase je opozoril že s svojim prvim celovečercem Marie pour memoire, za film L'enfant secret pa je prejel nagrado Jeana Vigoja.

Leta 1991 je za film J'entends plus la guitar, posvečen njegovi nekdanji ljubezni, znameniti pevki Nico, prejel srebrnega leva za najboljšo režijo v Cannesu, uspeh, ki ga je leta 2005 ponovil s filmom Navadna ljubimca (Les amants réguliers). Slednji je napol avtobiografska pripoved o zapravljenih iluzijah revolucionarnega leta 1968, pri kateri je režiser v glavno vlogo (samega sebe) postavil kar svojega sina Louisa. Ta je (tokrat v vlogi svojega deda, igralca Mauricea Garrela) nastopil tudi v Ljubosumju (La jalousie, 2013).

Ny55M9OiVZQ

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.