Damjana Kolar

10. 9. 2016  |  Kultura

Sodobna slovenska fotografija v Zagrebu

© Jaka Babnik

V Galeriji Klovićevi dvori v Zagrebu je do 2. oktobra na ogled razstava sodobne slovenske fotografije z naslovom Najlepši kraj na svetu, ki je nastala v sodelovanju Hrvaške foto zveze, Galerije Fotografija iz Ljubljane in Galerije Klovićevi dvori. Na razstavi se predstavljajo Bojan Radovič, Jane Štravs, Jaka Babnik, Tanja Lažetić, Tanja Verlak, Boštjan Pucelj, Emina Djukić, Aleš Rosa, Roman Uranjek, Radenko Milak, Matjaž Rušt, Robert Marin in Tomaž Gregorič.

Kuratorka Sandra Križić Roban pravi, da je ta razstava poskus premika stran od dnevne politike, od odnosov z drugimi, v katerega nas silijo politiki in mediji – z drugimi, ki smo jim iz kdo ve kakšnega razloga nenaklonjeni in jih bomo kritizirali (ker so drugi), medtem ko bomo sami sebe doživljali kot drugačne – "boljše," seveda. Čeprav bi morala (ironično) definirati tudi pozicijo kustosa, ki skoraj vedno izraža neko stališče in razumevanje, na čigar podlagi se določajo meje tistega, kar je predmet interesa, se razstava Najlepši kraj na svetu zgolj ukvarja z avtorji, katerih dela so fotografske narave in ki posredujejo raziskovana znanja, usmerjena k dialogu. Ker je fotografija prav pogovor in ne zgolj dispozitiv slikovnega. Zgrajena je iz pravil (in kršenja le-teh), iz ritualov, razmerja med zasebnim in javnim, sedanjim in zgodovinskim, subjektivnim in z objektivizacijo. Fotografija ne umirja možnega konflikta, niti v njem ne sodeluje; je sredstvo raziskovanja v kompleksnem mehanizmu ustvarjanja zaključkov, s katerimi se nam ni treba nujno strinjati.

Serija Datumi Radenka Milana in Romana Uranjeka prikazuje dela, ki med drugim govorijo o "nezmožnosti" življenja objektivnega (zgodovinskega) in zasebnega (ki je obsesivno). Njun podvojen dnevnik-arhiv je simbioza risb, kolažev in fotografij. Devet bazenov in razbito steklo je prva barvna fotografska knjiga Eda Rusche (1968), umetnika, ki je bil v tistem obdobju bolj znan po slikarskem opusu. Približno v istem času, ko je Ruscha snemal to serijo, je v Jugoslaviji nastala vrsta fotografij posnetih v turističnih destinacijah, ki so opremljene z bazeni. Fotografije je v neki turistični brošuri našla Tanja Lažetić, ki se tudi v nekaterih drugih serijah navezuje na Ruscho (Twentysix Gasoline Stations Only).

Na fotografijah iz serije Rob Aleša Rose se nahaja velika čistina – prostorna jasa, za katero kot da ni ničesar več. Kraj je enostavno označen kot rob, za katerim se nahaja nov. Do njega je prišel s preučevanjem kart na spletnem iskalniku. Prostori, do katerih se lahko "pride" na ta način, so posneti iz specifične pozicije, kakršne v resničnosti ni možno ponoviti.

Jane Štravs v seriji Dahab raziskuje, do katere mere so spremembe v Egiptu vplivale na način življenja lokalnega beduinskega prebivalstva. Dahab, ki se nahaja vzhodno od Sinaja ob Rdečem morju, je popularna destinacija za potapljanje. Štravsovemu Dahabu je odvzeta lepota, po kateri je znan; v njegovem fokusu je kraj, ki ga vsakih nekaj let naplavljajo velike količine peska, ki so posledica poplav lokalne reke. 

V praznih, vsakdanjih, celo navadnih prostorih serije Izgubljeni v akciji Boštjana Puclja najdemo sledi družbenih in ekonomskih posledic, ki so simbolizirane z vozičkom iz supermarketa, zapuščenim na parkirišču ogromnega nakupovalnega centra, odvrženim v bližnjo reko ali opuščenim pred neko hišo. Tanja Verlak je svojo skrajno resno in melanholično serijo ZOO posnela v živalskih vrtovih različnih evropskih mest. Čeprav so bili to nekoč kraji, na katerih se je zainteresirano občinstvo seznanjalo z redkimi primerki, je zadnja leta veliko vrtov spremenjenih v prisilne "oaze," v katerih navidezno nemoteno, a v utesnjenih razmerah, živijo popularne živalske vrste.

Jaka Babnik je prve sledi intimnih aktivnosti neznanih someščanov opazil, kot pravi, na svojem hišnem pragu. Medtem, ko je sprehajal psa, je v obsegu svojega gibanja ujel številne podobne kraje, na katerih so ostale takšne sledi. Pred nami so široki kadri gozdnih poti, pogled proti osječki Kronski trdnjavi, skriti kraj pod nekim mostom, prodnata obala, zagrebški Jarun. Nedaleč stran od Maslenice, ob magistrali, je Babnik posnel ostanke poškodovanega spomenika. Sodeč po modernistični formi se zdi, da je iz obdobja socializma, ostanke katerega so neusmiljeno uničevali v zadnjih petindvajsetih letih. 

Emina Djukić se posveča kompleksnim odnosom med človekom in naravo. V seriji Koeksistenca, avtorica osvaja prostor narave in v njem "zavzema" določene točke ter kanalizira tuje spomine, zahvaljujoč predvsem predmetom, ki jih tam najde. Tomaž Gregorič v svojih Periferijah raziskuje možnosti medijev v prenašanju podatkov o družbenih razmerah. Govori o tankih mejah med urbanim in tistim, kar ga obkroža. Njegove fotografije narave in robnih urbanih con, kjer se naseljeni kraji dotikajo z njo, se na določen način nadgrajujejo na njegove portrete udeležencev.

Bojan Radovič je serijo YU & Me snemal v času razpadanja Jugoslavije. Politične napetosti, o katerih se je vse bolj odprto govorilo, pa so se problematizirale tudi v popularni kulturi kot enem najbolj zanimivih segmentov tega časa. Serija Matjaža Rušta in Roberta Marina Najlepše mesto na svetu nam posreduje neke spomine na videno. Posnetki bi sicer lahko brez težav opisovali tudi neki drugi kraj, saj politika lepote ni posebnost le ene, s tem zgolj slovenske sredine. Kljub temu nas izjava ljubljanskega župana, na katero se nanaša serija, uvede v posebne odnose, ki so prispevali k edinstvenosti te lepote.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.