Damjana Kolar

21. 9. 2016  |  Kultura

Strupena komedija o lovu na dediščino

© Jaka Babnik

V Prešernovem gledališču Kranj bodo 24. septembra ob 20.00 premierno uprizorili komedijo Žalujoča družina (1934), znanega srbskega komediografa Branislava Nušića v novem prevodu Aleksandre Rekar in režiji Igorja Vuka Torbice. V predstavi, ki je nastala v koprodukciji s SLG Celje, je mojster karakterne komedije svojo kritično ost usmeril v pokvarjeno, sprenevedavo in povampirjeno družbo oziroma družino, predvsem v človeški pohlep.

Družina se zbere po pogrebu strica na njegovem domu in vsak od tako imenovanih "sorodnikov" je prepričan, da je prav on upravičen do dediščine. Vsi se sprenevedajo, žalujejo in hvalijo pokojnika, dokler se ne izkaže, da je njihovo upanje na dediščino prazno. Takrat padejo maske in žalost ter spoštovanje do pokojnika hitro splahnita. Nušić je v Žalujoči družini izjemno natančno prikazal in razkrinkal neiskrene odnose v družini, ko zaradi pohlepa maske sprenevedanja malomeščanske srenje začnejo padati in pred nami zazeva zgolj primitivizem in zvitost malega človeka. Duhovite, strupene in večno aktualne Nušićeve komedije o razkrinkavanju hipokrizije, laži in pohlepa ne razumemo zgolj kot lahkotno, sproščujočo in neobvezno komedijo, temveč predvsem kot priložnost za radikalno kritiko in detekcijo družbene moralno-etične sprevrženosti, obenem pa tudi kot natančen in neusmiljen prikaz vsakdanje človeške banalnosti in pritlehnosti.

Po besedah dramaturginje Katarine Pejović je Žalujoča družina dramaturško ena najbolj zahtevnih komedij zaradi odsotnosti dogajanja. Komedija je globoko ukoreninjena v srbski mentaliteti, ne gre za dramsko situacijo, temveč za mentaliteto; vse, kar je v Srbiji samoumevno, v Sloveniji ni. Zato sta se z režiserjem odločila za odmik od Nušićevega koncepta – odmik od moškega sveta, ki sta ga premaknila na ženski pogon (organski preplet moške in ženske pozicije, izpraševanje vlog – univerzalna nota predstave, kjer se srbsko in slovensko ne ločuje).

Žalujoča držina, ki jo je Branislav Nušić napisal leta 1934, ostaja eno od redkih njegovih odrskih besedil, ki ni politično obarvano, saj je njena ost uperjena v vedno prisotno in vsem znano človeško pokvarjenost. V njej je izjemno natančno prikazal in predvsem razkrinkal naravo sprevrženih in lažnih odnosov v družini, ko maske sprenevedave malomeščanske srenje zaradi pohlepa začnejo padati in pred nami zazevata zgolj primitivizem in zvitost malega človeka in lokalnih oblastnikov.

Njegove politične komedije Narodni poslanec (1883), Sumljiva oseba (1888) in Gospa ministrica (1929) so še danes prav tako aktualne kot v času njihovega nastanka. Prav zato se je Nušić kot najbolj znan srbski komediograf zapisal med nesporne klasike vrhunsko napisanih komedij. V svojih komedijah je orisal vse slabosti družbe in časa, v katerem je živel, v njegovem pisanju pa se pojavljata dve osnovni temi – oblast in denar – gonili, ki ženeta njegove like.

Igor Vuk Torbica je diplomiral na Fakulteti dramskih umetnosti v Beogradu, kjer je prejel nagrado Huga Kleina za najboljšega študenta gledališke režije. Že med študijem so beograjska gledališča njegove produkcije uvrščala na repertoar (Pokojnik Branislava Nušića, Bog masakra Yasmine Reza), bilepa so tudi nagrajene (študentski grand prix na Studio festu in grand prix na Nušićevih dnevih). Za magistrsko režijo je na oder postavil Don Juana v gledališču Toša Jovanović v Zrenjaninu. Prvi profesionalni projekt, Razbiti vrč, je režiral v Jugoslovanskem dramskem gledališču v Beogradu. Gre za predstavo, ki je gostovala na številnih festivalih. Sledila je še odmevna režija Hinkemanna Ernsta Tollerja v Zagrebškem gledališču mladih. Kot režiserja ga najbolj zanima odkrivanje manj znanih klasik, ki jih revitalizira na svoj način.

V predstavi nastopajo: Peter Musevski, Aljoša Kolatak, Borut Veselko, Andrej Murenc, Aljoša Ternovšek, Blaž Setnikar, Darja Reichman, Lučka Počkaj, Pia Zemljič, Barbara Medvešček in Liza Marija Grašič. Dramaturgija: Katarina Pejovič, scenografija: Branko Hojnik, kostumografija: Jelena Proković, glasba: Drago Ivanuša

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.