Zadnji meseci življenja poljske Židinje, ki je preživela internacijo

V Kinodvoru bo danes, 3. oktobra ob 20.30 projekcija dokumentarca No Home Movie, lani umrle belgijske režiserke Chantal Akerman, ki prikazuje zadnje mesece življenja režiserkine mame v njenem bruseljskem stanovanju. Po projekciji bo sledil pogovor z režiserkino dolgoletno sodelavko in montažerko Claire Atherton, s katero se bo pogovarjala Varja Močnik.

Poslednje delo Chantal Akerman (1950–2015) je intimen portret avtoričinega odnosa z materjo Natalio, ki vse od prelomne mojstrovine Jeanne Dielman, 23, Quai du commerce, 1080 Bruxelles, s katero je za vselej spremenila podobo in misel o filmski umetnosti, predstavlja osrednjo figuro v življenju in delu belgijske cineastke.

 Chantal Akerman v nenačrtovanem dokumentarnem filmu spremlja svojo mater do zadnjih trenutkov njenega življenja. Natalia Akerman je kot poljska Židinja preživela internacijo v Auschwitzu in si nato v Bruslju ustvarila družino. Kamera, odložena na to ali ono mizo, jo snema v skrbno urejenem meščanskem stanovanju, med dnevnimi opravili, med kuhinjskimi obroki s hčerko Chantal... "To je v prvi vrsti film o moji materi, o materi, ki je ni več. O ženski, ki je leta 1938 iz Poljske prebegnila v Belgijo, bežeč pred pogromi in trpinčenjem. O ženski, ki jo vidimo samo v njenem stanovanju, nikjer drugje. V stanovanju v Bruslju. O materi, ki sva jo s sestro ves čas zapuščali, da bi jo po dolgih popotovanjih ena ali druga zopet našli. Je torej film o moji materi, a ne samo to. Med podobe trenutkov, preživetih z materjo, se vrinjajo posnetki iz oddaljenih krajev, včasih iz dežel, ki so suhe in puste. In vsakič, ko se vrnemo k njej, je bolj šibka. Dokler nazadnje še komaj govori in jo spanec premami po vsakem stavku. 

"To je film o svetu, ki se premika, in ki ga mati nikoli ne vidi; skoraj nikoli več ne zapušča stanovanja. Toda zunanji svet resnično obstaja; tihotapi se med posnetke stanovanja kot kanček rumene na slikarskem platnu, brez katere slika ne bi obstajala. Je tudi film ljubezni, film o izgubi, včasih smešen, včasih strašen. Toda motren iz spoštljive distance, vsaj tako mislim. Film, v katerem se odvija prenos – diskreten, skorajda spontan, brez patosa – iz neke kuhinje v Bruslju. Trenutno je film seveda surov material, v grobih potezah, nekakšen art brut ali 'umetnost obstrancev'. Toda nikoli ne sme postati dodelan, izgubil bi svojo moč. Na trenutke je okoren, a v tem primeru je okornost vrlina. Bega in tava, ne da bi vedeli, kam nas bo pripeljal. In vendar lahko vodi le k enemu, k smrti. Smrti matere, ki je ne bomo nikoli več videli. Samo stanovanje, zdaj prazno, molče govori o njej. Film se začne s posnetkom drevesa, ki ga stresa silovit veter. Prizor traja neskončno. Statični kader, toda poln gibanja, hrupa, tuljenja vetra. Občutek imaš, da se ne bo nikoli končal, pa se. Oblačen posnetek, siva, razpršena svetloba, brez kontrasta, umazano bela svetloba. Nato sledi sončni posnetek iz bruseljskega parka, najbrž narejen spomladi, ko je trata tako zelena, da te zaslepi. V prvem planu vidimo starca od zadaj, kako sedi na klopi. Po vsem tistem pesku je morala priti zelena; po nevihti potrebujemo zatišje. In natanko tako je bil film zmontiran; posnetki niso tam, da bi predajali informacije, delujejo na čustveni ravni, na gledalca učinkujejo, se ga/je dotaknejo. Zgodba se razvija korak za drobnim korakom, nekako tako kot vstopimo v to bruseljsko stanovanje, kjer se ženska pomika s šibko milino človeka, ki skuša ohraniti svoje krhko ravnovesje. Ženska, ki skuša obdržati nadzor," je zapisala Akermanova.

Chantal Akerman (1950–2015) je ena najvplivnejših režiserk svoje generacije, bila pa je tudi profesorica na City College of New York. Je tudi ikona feminizma, ki je s svojim najpomembnejšim filmom Jeanne Dielman, 23 Quai Du Commerce, 1080 Bruxelles pomembno vplivala na razvoj avantgardne filmske umetnosti. Od sredine 90-ih let je z video instalacijami aktivno posegla tudi na področje vizualne umetnosti. Njena dela so bila prikazana na Beneškem Bienalu (2001), Documenti 11 (2002), v Muzeju umetnosti Tel Aviv, Izrael (2006), v Princeton University Art Museum (2006), v Muzeju sodobne umetnosti Antwerpen, Belgija (2012), na MIT, Cambridge Massachusetts (2008) in v Ambika P3, London (2015). Posvečene so ji bile številne retrospektive, med drugim leta 2011 v Avstrijskem filmskem muzeju na Dunaju.

ivuuUVk-1wU