Zoran Smiljanić: Adios, Meksikajnarji!

Mineva dobrih 11 let, odkar je v tejle reviji začel izhajati stripovski serial Meksikajnarji. Tistega davnega julija 2005, ko smo bili še mlajši in lepši, ne pa tudi pametnejši, je v Mladini izšel članek Jaz pa pojdem v Meksiko, v katerem je Max Modic zaslišal koscenarista in risarja Zorana Smiljanića (drugi koscenarist je Marijan Pušavec). Pogovarjala sta se o njegovem dotedanjem delu, predvsem pa sta temeljito pretresla nastajajoči serial, kakršnega pri nas še ni bilo. Napovedana saga o slovenskem osvajanju Mehike je bila zastavljena tako velikopotezno, obsežno in kompleksno, da je marsikdo dvomil, ali bo avtorski dvojec brez krmarja začeto tudi zares speljal do konca. Članek je bil opremljen s fotografijo Boruta Krajnca, na kateri Smiljanić v maniri mehiških pistoljerov s cevjo kolta skoraj penetrira v mojstrov objektiv.

Ob izidu petega, zaključnega dela v albumski obliki oktobra letos je prišel čas, da se vrnemo na kraj zločina in začeto zgodbo tudi končamo na straneh revije, kjer so Meksikajnarji prvič ugledali luč sveta in zajokali. Žal pa je glavni porodničar Max Modic (in Smiljanićeva prva izbira) zaradi zahrbtne bolezni izpadel iz igre. Tudi druga izbira, venomer prijazna, pozitivna in pronicljiva babica Vanja Pirc trenutno ni na voljo, zato je intervjuvanec nekoliko nejevoljno privolil v rezervnega igralca s klopi – mene. Verjetno je bil to razlog, da je bilo z njegove strani med pogovorom zaznati slabo prikrito averzijo, občasno ironijo in subtilno miniranje vprašanj, a sva pogovor vseeno nekako speljala do konca. No, vsaj tretji izvirni soudeleženec, fotograf Krajnc, je ostal isti. Svojo partijsko nalogo je opravil z enako strastjo, zavzetostjo, pa tudi humorjem kot pred leti in rezultat je temu primeren.

Končal si najdaljši, najdebelejši in najdlje trajajoči domači stripovski serial, kar jih je kadarkoli izšlo pri nas. Kako se počuti človek, ko zriše Vojno in mir v sličicah? Ali doživi čustveni orgazem?

Niti ne. Občutek je podoben kot ob koncu vojske. Če toliko časa sanjaš o svobodi, je dan, ko ta enkrat pride, čisti antiklimaks. Tudi ko zapornike izpustijo iz zapora, nobeden ne skače od veselja, ampak so videti nekam izgubljeni. Film Kaznilnica odrešitve nas pouči, da obstaja nekaj, čemur se reče »institucionalizacija«, to je stanje, ko se zapornik sčasoma povsem poistoveti s svojim prisilnim statusom. Jaz sem se torej v tem desetletju dodobra »meksikaniziral«, zdaj me čaka proces »demeksikanizacije«.

Z Meksikajnarji nista dosegla le standardnega stripovskega občinstva, ampak tudi bralce, ki stripov sicer ne berejo. Kako vama je to uspelo?

Res je, po Meksikajnarjih so segli tudi ljudje, ki si s stripi po navadi ne mažejo rok. Predvsem zgodovinarji, nekatere bralke in mladina z malim m. Težko sodim, zakaj, saj nisva ustvarjala z namenom, da doseževa ta ali oni segment občinstva. O trženju nimava pojma, in četudi bi kaj kalkulirala, nama ne bi uspelo. Predvsem sva hotela narediti strip, sešit po najini meri. Če ta kroj ustreza še komu, toliko bolje.

Vseeno se zdi, kot da bi malo kalkuliral. Prej si le redko izpustil priložnost, da nasilje in spolnost prikažeš v vsej brutalnosti, tule pa si zadeve bistveno omilil. Spolnost je skorajda okusna, nasilje pa je za PG-13. Na koncu si se celo izognil prikazu Maksimilijanove smrti, brizganje krvi iz njegovih prsi si zamenjal s cenzurirano in poetično inačico. Je smrt res tako lepa? Sta hotela strip prilagoditi širšemu bralstvu?

Priznam, med dolgoletnim druženjem z Maksimilijanom sem se nanj precej navezal. Čeprav je bil častihlepna in nečimrna aristokratska rit, je bil tudi socialist, ki je Mehičanom resnično hotel dobro. Predvsem je kazal naklonjenost do nižjih slojev, revežem in kmetom je hotel podariti zemljo ter jih iztrgati večni revščini in izkoriščanju. Zaradi tega se je zameril bogatašem, aristokraciji, vojski in veleposestnikom, ki so ga pripeljali na oblast. Če bi z njimi pihal v isti rog, bi se zanj vse skupaj najbrž drugače končalo. Ko so stvari postale vroče, ni pobegnil v Evropo, pač pa je ostal v Mehiki in se boril do konca. Ko so ga obsodili na smrt, ni javkal, da se mu godi krivica, ni žical za milost, ampak je sprejel svojo usodo in umrl pokončno. Zato se mi preprosto ni zdelo prav, da bi pokazal, kako ga ustrelijo kot psa. Odločil sem se, da bom njegovo smrt prikazal z drugimi pripovednimi sredstvi, in ni mi žal. Tudi preprosti Mehičani so ob njegovi smrti iskreno jokali in se ga še danes spominjajo s spoštovanjem. Kar pa se tiče kalkuliranja, si absolutno zadel. Za zgled sva vzela mehiške telenovele, njihov bogati avtorski izraz, jekleno dramaturško logiko in inovativne pripovedne načine. Trenutno se dogovarjava z eno od komercialnih televizij za resničnostni šov Tudi jaz sem lahko meksikajnar!.

Razumel sem sporočilo. Greva na drugega junaka, Antona Brusa. Ta je celo za Slovenca precej netipičen; ko je bil otrok, je bil strahopetec, ko je postal mlad mož, je bil neodgovorni postavljač, babjak in oportunist, ki je zaradi lahkomiselnosti povzročil tragedijo, potem se je prelevil v zapitega bednika, ki se smili samemu sebi in beži pred resnico, ko je postal soldat, pa se je skušal ubiti s samomorilskimi dejanji, ki so jih drugi interpretirali kot junaštvo. Nazadnje se je zaljubil v domačinko, ta ga je očistila demonov in zanosila z njim, a je moral junak namesto happy enda, ki se mu je nasmihal, poplačati metafizični dolg bratu ...

Ja.

No ... hotel sem izvedeti kaj več o tem, kako sta ga zasnovala.

Držala sva se navodil Janeza Janše, ki je pred časom v vlogi predsednika vlade dejal, da so slovenski sodobni junaki zgube, slabiči, pijanci, ženskarji in marginalci, ki ne vejo, kaj hočejo, in nimajo nobenih ciljev v življenju. Da moramo ustvarjalci prekiniti takšno prakso in ustvariti drugačne junake. Direktivo sva vzela smrtno resno in kreirala junaka nove dobe.

»Držala sva se navodil Janeza Janše, ki je pred časom v vlogi predsednika vlade dejal, da so slovenski sodobni junaki zgube, slabiči, pijanci, ženskarji in marginalci, ki ne vejo, kaj hočejo, in nimajo nobenih ciljev v življenju.«

Drugače kot v tvojih prejšnjih stripih na koncu Meksikajnarjev ni bilo epskega obračuna, kjer bi se Anton s tremi kompanjoni, Jakobom, Florjanom in Ivanom, torej slovensko verzijo divje bande, udaril s številčno premočnim nasprotnikom, junaško umrl in s soborci odšel v legendo. To je bilo za marsikoga presenečenje. Če se ne motim, sta striparja Simon Sanda in Matej Frece naredila nekakšno parodijo, kjer se na koncu vsi valjajo do kolen v krvi.

Ne vem, od kod ta obsedenost s tem, da lahko svoje težave rešiš, če pobiješ kup ljudi. To počnejo Američani in poglej, kam jih (in nas) je to pripeljalo. To prodajajo tudi v filmih in ves svet so okužili s prepričanjem, da se dajo vse težave rešiti tako, da pobiješ one druge, ki so ti v napoto, narod, vero, raso, komuniste, Ruse, Srbe, Arabce ali marsovce. V vojni v ex-Jugi je bilo smešno gledati, kako različne vojske imitirajo razne Rambote, Chucke, Dolfe, Stevene in druge akcijske bedake, tragično pa je bilo, da so bili trupla in zločini pravi. Anton svojega problema ne bo rešil tako, da bo postrelil kup ljudi in pogumno umrl, to so neumnosti in otročarije. Njegov problem je nekaj, kar je v njem, kar je privlekel iz Slovenije (no ja, Kranjske) v Mehiko in kar ga razžira. To mora rešiti sam s sabo, ne pa tako, da strelja na druge. Ko to spozna in ko stori, kar mu je storiti, je v tem več vsebine, kot če bi s sabo v grob odnesel celotno vojsko. Najin strip govori o tem spoznanju, ki je za Slovenca očitno tako zelo travmatično, da bi se raje soočil s samim peklenščkom kot pa sam s sabo.

To nas pripelje do teme žrtvovanja, ki sta jo obdelala. Čeprav Anton ni veren in ves čas zavrača boga, z zadnjim dejanjem simbolno prevzame Kristusovo gesto žrtvovanja. Je torej vajin junak postal veren?

Oh, kako smo dobesedni! Se ti nikoli ni zgodilo, da si šel tja, kamor nikoli nisi hotel stopiti, da počneš tisto, za kar si bil prepričan, da ne boš nikoli počel, in da postajaš tisto, za kar si prisegal, da ne boš nikoli postal? To se dogaja ves čas, v nas in okoli nas. Zagreti komunisti postanejo zagrizeni nacionalisti, hipiji se prelevijo v desničarje, punkovci v finančnike, idealisti v politike, vernikom se vera drobi in sesuva, neverniki pa v sebi nepričakovano najdejo boga ... Ali kot pravi slovenski pregovor: zarečenega kruha se največ poje. Anton ni postal vernik, pač pa se je znašel v ironiji usode, ki se je zaveda in se ji zmore celo nasmehniti ... Ali pa bi te bolj zadovoljilo, če bi na koncu vsak dan zmolil po pet očenašev in zdravamarij ter redno zahajal k spovedi?

Samo vprašal sem. Tudi Ivan in Florjan ne končata v skladu s pričakovanji oziroma zaslugami. Ivan je dobrodušni slabič, ki bi si vsekakor zaslužil srečen konec, pa vendar umre. Florjan pa je verski fanatik, perverznež, pedofil in moralna pokveka, ki ne samo da preživi, ampak je celo nagrajen s haremom otroških ritk in s svojo zasebno cerkvijo, s čimer je praktično uresničil vse sanje. Njuna usoda se zdi globoko nepravična.

Življenje ni pravično, zakaj bi bili stripi? Okej, pa vzemiva, da bi Tone v zadnjem delu fental Florjana, ga kaznoval za grehe in rešil otroke. To bi bilo nemara pravično, ne pa tudi verjetno. Zakaj ne? Ker mu je Florjan rešil življenje. Poleg tega je edini, ki je Antona razumel in mu po svoje tudi odprl oči. Tone mu je za vse to hvaležen. Kar se tiče otrok, pa ljudje takrat preprosto niso bili občutljivi za pedofilijo. Ali je niso opazili ali jih ni motila. Ne moremo meriti življenja 19. stoletja z vatli 21. stoletja. To bi bilo papirnato, neprepričljivo in umetno. Zato se Tone lepo zahvali Florjanu in odide.

Od kod zamisel, da prineseš Prešerna v mehiško puščavo?  

Rad združujem stvari, ki ne pašejo skupaj. V tem spoju je nekaj nadrealističnega in odbitega, hkrati pa povzema bistvo te nenavadne kombinacije med Slovenijo in Mehiko. Ko sem se potikal po kanjonu Barranca del Cobre v Mehiki, sem razdelil nekaj svojih reči (vžigalnike, cigarete, majice ...) Indijancem Tarahumara, ki živijo tam. Zabavalo me je, da bo to starodavno ljudstvo uporabljalo neke neumnosti made in Slovenija. To mi je dalo misliti ... Kaj bi bilo najbolj odštekano, kar bi lahko iz Slovenije privlekel sem? Kaj je esenca Slovenije? I, le kaj neki ...?

Tudi sicer je v stripu precej poezije. Poleg Prešerna in meksikajnarske himne še Haine pa Edgar Allan Poe, tradicionalna La Cucaracha in tista žalostna Šarlotina na koncu, ko na Miramaru čaka na Maksimilijanovo vrnitev ...

Poezijo se m že od nekdaj r ad upor a -bljal v stripih, še posebej mi je pri srcu Prešeren, heh. Treba je izbrati ravno pravo pesem, tako, ki se lepo rima z dogajanjem. Vse pesmi je izbrskal Marijan in včasih sva prav zazijala, kako dobro lahko nekaj skromnih vrstic povzame dogajanje. Verza: Ko brez miru okrog divjam / prijat’lji prašajo me: kam? tako natančno poosebljata Antona, kot bi ju naš največji poet napisal nalašč zanj. Ko se izgubi v mehiški puščavi, od njega postopoma odpada vse, kar ga je povezovalo s prejšnjim življenjem, dokler mu ne ostanejo le še Prešernove Poezije. Ko mu še to zalučajo v ogenj, ostane povsem sam, izgubljen in brez opore. In če Slovencu vzameš Prešerna, se mora na novo izumiti.

Trenutno gostuješ s stripovsko razstavo na Dunaju, v mestu, ki igra pomembno vlogo v zgodbi. Tam si bil tudi, preden si odpotoval v Mehiko ...

Ja, 22 let je že minilo, odkar sem tistega hladnega februarja 1994 doma pustil nosečo ženo in se napotil na študijsko potovanje v Mehiko. Pravzaprav se imam za to dragoceno izkušnjo zahvaliti Ervinu Hladniku - Milharčiču, takrat še novinarju Mladine, ki me je brcnil v rit in mi omogočil izpolnitev sanj. No, še pred tem sva postopala po zasneženem Dunaju in čakala na mehiški vizum, da se z njim vkrcava na letalo. Kljub obljubi, da bo vizum pripravljen v dveh, največ treh tednih, ga po mesecu dni še vedno ni bilo. Vsak dan sva ob dogovorjeni uri polna upanja potrkala na vrata veleposlanika Guerrera, ta pa je vsakič le sočustvujoče skomignil z rameni in odkimal, žal, vizum še ni prispel iz Ciudada de Mexica. Na moje vse bolj panično javkanje, da bova zamudila bližajoči se datum poleta, je le nemočno razširil roke: »You have to be patient, my friend.« To je bila moja prva lekcija o Mehičanih: nikamor se jim ne mudi in nikoli ne bodo storili danes, kar lahko opravijo jutri. Ali pojutrišnjem. Nazadnje sva le poletela in končno sem videl in doživel Meksiko. Pravi Meksiko, ne pa tistega iz ameriških filmov. Razlika je očitna. Minilo je še nekaj let, da sva z Marijanom zasnovala zgodbo, in še nekaj, da sem začel risati, in še deset, da sem začeto tudi končal. Trajalo je dlje, kot sem mislil. Na tej razstavi na Dunaju se je vse skupaj smiselno zaokrožilo, tam, kjer se je vse začelo. Z mano sta bila tudi žena in 22-letni sin, ki sta po svoje sodelovala na tem potovanju.

Česa si se še naučil v Mehiki? In od kod ta fascinacija z njo?

Obstajajo države, narodi, pokrajine in ljudje, ki so človeku pisani na kožo, drugih pa ne bi niti povohal. Mehika mi paše. Všeč mi je zven španskega jezika, ugajajo mi melodija mehiške glasbe, žive barve in hrana, uživam v njihovi arhitekturi in pokrajini, predvsem puščavi, blizu so mi ljudje, ki so jih stoletja teptali, a so ohranili vedrega duha in se kljubovalno posmehujejo smrti. Mehika je polna močnih kontrastov, kričečih nasprotij in bizarnih paradoksov. Čeprav ljudje živijo v surovih razmerah, je njihov vsakdanjik prežet z duhovnim, mističnim in magičnim. Od zavojevalcev so pobrali tisto, kar jim je ustrezalo, drugo so zavrgli. Tudi krščanstvo so si prilagodili po svoje in ga križali s poganstvom. Evropski Jezus je v cerkvah razstavljen kot diskretno trpeče duhovno bitje, mehiški je brutalno zmrcvarjen, kakor iz kakega torture porn filma ali Gibsonovega Kristusovega pasijona. Po mehiških cerkvah se po vseh štirih plazi po tleh, okoli njega so luže krvi, bela rebra so od silnega bičanja na hrbtu pogledala ven. Čisti horor. In horor je tudi to, kar se z Mehiko dogaja danes. Evropa in ZDA so ji prizadejale hude udarce, a največ škode so si Mehičani povzročili sami. Včasih je bila Mehika raj, kamor so se zatekali številni umetniki, intelektualci in revolucionarji, danes je bolj podobna peklu. In zgovorna ilustracija, kaj se bo zgodilo z nami, če bomo nadaljevali, kar počnemo.

Kaj boš počel zdaj?

Še malo lenaril, potem pa se lotil česa novega. Ogromno zamisli se je nabralo v tem času. Oblaki so rudeči, čas je, da grem spet v vojno.

Še kaj?

Maxu, Vanji in Tanji želim veliko zdravja.

Kdo so meksikajnarji?

Prostovoljci iz vse Avstrije, ki so se šli v 19. stoletju borit za cesarja Maksimilijana, brata Franca Jožefa, v daljno Mehiko. Med njimi je bilo nekaj več kot 400 Slovencev, privabile pa so jih obljube o bogastvu, slavi, ženskah in sreči, ki jih čakajo v obljubljeni deželi. Med Ljubljančani se jih je oprijelo ime meksikajnarji. Po urjenju v Cukrarni so se z vlakom odpeljali v Trst, od tam pa z ladjo odpluli v luko Vera Cruz v Mehiki. Tam so sodelovali v težkih bojih z republikanci Benita Juareza. Ti so Maksimilijanovo vojsko porazili, cesarja pa ujeli in ga obsodili na smrt. Njegovo cesarstvo je trajalo le tri leta (1864–1867). Domov se je vrnila manj kot polovica slovenskih prostovoljcev, druge je za vedno pogoltnila velika in nemirna dežela.

Stripovski album: Meksikajnarji 5: Queretaro

Avtorja: Zoran Smiljanić, Marijan Pušavec

Založba: UMco, 2016

Cena: 19,90 evra