Marcel Štefančič jr.

24. 2. 2017  |  Mladina 8  |  Kultura  |  Film

Anina provizija

Anina provizija, 2017, Igor Šmid

proti

Oče na službenem potovanju.

Slovenski filmi so se spustili v brezno slovenske korupcije – spomnite se le Möderndorferjevega Inferna in Kozoletovega Nočnega življenja. Anina provizija je videti kot rimejk Inferna, dokler ni videti kot rimejk Nočnega življenja. Škoda le, da pretehta Inferno. Za začetek, Anina provizija – Šmidov comeback po katastrofalnem Breznu (1997) – počne to, kar je počel Inferno: kataloško in monotono našteva škandalozne časopisne naslove, »vrhunce« gospodarskega kriminala, ki jih potem skipa na enega človeka. Ko policija pri poslovnežu Sašu Mlejniku (Dejan Spasić) izvrši hišno preiskavo ( ja, takoj pridejo kamere), se izkaže, da je del hobotnice, ki je opravljala sumljive posle, ki je prala denar, ki je na bankah podkupovala kreditne odbore, ki je imela črne fonde, ki je delila provizije, ki je na mafijski način pridobivala evropska sredstva, ki je služila s stečaji, opcijskimi pogodbami in zemljišči, ki ima zveze v politiki, na ministrstvih in na tožilstvu. In tako dalje. Mlejnik potem izgine.

Ko pa Ana (Vesna Milek), njegova žena, dahne, da nima pojma, kaj se dogaja, in ko potem ob vsakem novem razkritju ponovi »Ne vem, s kom sem živela,« začne Anina provizija početi to, kar je počelo Nočno življenje. Ana je pač – tako kot Pia Zemljič – ženska, ki je premalo vedela. Toda za razliko od Nočnega življenja, ki nam ni povedal in pokazal, kaj je počel mož Pie Zemljič, ampak je to le tako dobro sugeriral, da nam je bilo vse jasno, pa nam Anina provizija vse pove in še pokaže – s težko roko in telenovelistično ekspresivnostjo. Kot da smo padli z neba. Anina provizija je triler, toda tako nenapet, da nas skuša šokirati z glasbenimi poudarki, ki kričijo: Grozno! A obstajajo še hujše reči. Ana je fotografinja, ki na začetku fotografira begunce, toda ko ji odvetnik (Lado Bizovičar) pove, da ji bodo hišo zaplenili, ugotovi, da bo kot begunci – ostala bo brez vsega. Moralno in estetsko izenačevanje Aninega trpljenja s trpljenjem beguncev je zgrešeno, še toliko bolj, ker si Ana zasluži, da vse izgubi – živela je v udobju in razkošju, ja, v »zlati kletki«, v kateri se je lahko prepuščala arty fotografiranju beguncev, a se ni niti enkrat vprašala, od kod njenemu možu ves ta denar.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.