Marcel Štefančič jr.

3. 3. 2017  |  Mladina 9  |  Kultura  |  Film

Lev

Lion, 2016, Garth Davis

zadržan +

Dan najlepših sanj.

Najprej vidimo, kako se Saroo (Sunny Pawar), revni petletni indijski deček, izgubi – s starejšim bratom z vlakom odpotuje s trebuhom za kruhom (okej, za premogom), zaspi na vlaku in se zbudi v Kolkati (eks Kalkuti), kakih 1.500 kilometrov od doma. Brata ni nikjer, od kod je, ne ve, in ko ga vprašajo, kako je ime njegovi mami, odvrne: »Mama.« Tuji ljudje, tuj jezik, tuja kultura, tuje navade. Takoj zatem pristane v dickensovski sirotišnici, birokratski pasti, iz katere ga »odreši« avstralski par (Nicole Kidman & David Wenham), ki ga posvoji.

Dobrih 20 let kasneje je Saroo (Dev Patel) dobro integriran dolgolasec, študent in ljubimec (njegova muza je Rooney Mara), toda magični prebliski, nejasni, megleni, povsem zastrti spomini na tistih prvih pet let in biološke korenine, na mater in brata, ga tako vztrajno žulijo in kurijo, da sklene, da bo lociral svoj dom, še toliko bolj, ker je zdaj po novem na voljo tehnologija, ki mu to omogoča – Google Earth. Lev bi bil videti le kot reklama za Google, če ne bi bil posnet po »inspirativni« resnični zgodbi (no, po avtobiografiji Sarooja Brierleyja), ki – vsaj v finalu – ni brez »resničnostnih« primesi, tako ganljivih kot »ponovna srečanja« v TV-šovu Dan najlepših sanj, obenem pa bi bil videti le kot »rimejk« Revnega milijonarja, če ob indijski revščini ne bi sentimentaliziral tudi Saroojeve dvojne, multikulturne, transnacionalne identitete, toda tista druga, avstralska polovica njegove identitete je v primerjavi z indijsko polovico prehud antiklimaks.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.