Moje pesmi, moje sanje

Ko je padel Berlinski zid, je padel komunizem – in ko je padel komunizem, je padel tržaški Ponte Rosso. Še vedno sicer stoji, a je prazen. Čisto drugače kot med letoma 1970 in 1991, ko je bil največja tržnica džinsa na svetu in ko je bila tam brezmejna gneča. Ponte Rosso je vsak dan obiskalo okrog 25 tisoč Jugoslovanov, ob koncu tedna – no, ob sobotah – pa sto tisoč. Prihajali so v jatah. Iz vse Jugoslavije. Z avtomobili, avtobusi, vlaki. Ulice so bile polne, nabite, neprehodne.

To je bil čas, ko je Jugoslavija ustavila Trst – ob sobotah je prišlo 500 avtobusov, ki so zaparkirali obalo. Centrotransov avtobus je iz Sarajeva – nabito poln, razprodan – krenil v petek ob 18.00, v Trst pa prispel v soboto ob 6.20. Džins je dal Jugoslaviji novo življenje, nov smisel pa je dal tudi modrim dresom, v katerih so igrale jugoslovanske reprezentance, zato režim ni imel nič proti.

To je bil čas, ko je Trst živel od Jugoslavije, ko je torej »revni« komunizem pital »bogati« kapitalizem, navsezadnje, Jugoslovani – in Slovenci, se razume – so na tej »rdeči« tržnici vsak dan pustili štiri milijarde dinarjev, na leto pa okrog 1500 milijard. Nedaleč od Ponte Rossa je bila banka, v kateri so Jugoslovani dinarje menjali v lire, toda le nekaj metrov od vhoda v banko so stali črnoborzijanci, ki so lire menjali po ugodnejšem tečaju. Banka ni težila. Družbena delitev dela pač – 300 metrov od policije, 200 metrov od finančne policije.

To je bil čas, ko je bil Trst naš. Jugoslovanski. Le plačati je bilo treba, pa je bil naš. Ob sobotah je pred Cremcaffèjem na caffè ali espresso čakalo po 6000 Jugoslovanov. Ne, ker so Jugoslovani prihajali in brezmejno trošili, niso imeli Tržačani nič proti jugoslovanski okupaciji Trsta.

Nekateri so javkali, penili in psovali »sužnje«, bari in restavracije so panično zaklepali vrata stranišč, da se ne bi okužili, toda tržaškemu BDP-ju je šlo na smeh. Prodajalci in prodajalke so ob koncu dneva v banke vlekli vreče, polne dinarjev, »solate«, ki so jo bančni uslužbenci potem šteli še globoko v noč. Niso je mogli sprocesirati. Vsega je bilo preprosto preveč. Razlog več, da so se še tako šovinistični, fašistoidni, rasistični trgovci naučili nekaj srbohrvaških fraz. »Koji broj – trazite?« Iz prve roke vam lahko povem, da čevlja za nogo Ljubiše Samardžića niso našli.

V dokumentarcu Trst, Jugoslavija, ki ga – logično – ni posnel kak Slovenec (niti ga Slovenci niso producirali ali koproducirali), vidimo arhivske posnetke jugoslovanskih množic, ki – oprtane z orjaškimi vrečkami – preplavljajo Ponte Rosso in bližnje ulice, na katerih je hitro zrasla kopica prodajaln. Pralnice, pekarne in prodajalne avtodelov – recimo tiste na Vii Carducci – so se čez noč prelevile v prodajalne džinsa. Vsaka luknja je prodajala džins. Kot pravi nekdo: kdor je odprl vrata in začel prodajati kavbojke (Rifle!), je obogatel.

Nič čudnega: trgovec, ki danes na leto proda 4000 kavbojk, jih je tedaj, sredi sedemdesetih let, prodal 200 tisoč. Da ne govorim o kavi (Minas!) in tistih princeskastih punčkah, ki so jih Jugoslovani – »živa turistična atrakcija« – množično kupovali ter jih potem doma, v spalnicah ( ja, Slovenci tudi), postavljali na lično postlane postelje. In to so počeli odrasli ljudje. A po drugi strani – to je bilo tedaj hudo moderno. Kot Darwil, »švicarske« ure, ki so jih ustvarili za Jugoslovane, ali pa marelični sok s smetano, ki so ga naročali in pili celo alkoholiki.

Evropska unija se lahko s svojimi »odprtimi mejami« požre: jugoslovansko-italijanska meja je bila najbolj odprta meja na svetu. Jugoslovani so kupljeno robo tihotapili na vse mogoče in nemogoče načine – v čevljih, podplatih in fotoaparatih, pa tudi v dankah in vaginah, ultimativnih znakih odprtosti. Ljudje so prihajali koščeni, odhajali pa debeli – navlekli so si po tri, štiri pare kavbojk. Kapitalizem je v komunizmu videl več kot v sebi, komunizem pa je več kot v sebi videl v kapitalizmu, navsezadnje, Jugoslovani so v Trstu kupovali italijansko maslo, ker je bilo bolj belo od jugoslovanskega, Italijani pa so v Jugoslaviji kupovali jugoslovansko maslo, ker je bilo bolj rumeno od italijanskega.

Ponte Rosso z okoliškimi ulicami je bil kraj, na katerem sta kapitalizem in komunizem res odlično, tako rekoč zgledno sodelovala. Jugoslovani so imeli občutek, da so cenjeni, Tržačani pa so imeli občutek, da so dobili vojno. Preden je niso še enkrat izgubili.

Mareličnega soka s smetano, Ponte Rossa in ljudi, ki bi postelje krasili s punčkami, danes ni več. Vse se je spremenilo. Kapitalizem je ljudi tako stisnil, da za lično postiljanje postelj nimajo časa, marelični sokovi so zaradi »nižanja stroškov« tako razredčeni, da se jim smetana poda le še toliko kot vodi, Darwil je že davno izginil, Ponte Rosso pa je videti le še kot horror vacui, pozabljeni, izgubljeni in potlačeni detajl zgodovine, ki je bil nekoč velik in vitalen, a je potem odpadel, ker se ni več prilegal uradni, triumfalni, retuširani naraciji kapitalizma, in ki bi še najbolj sodil v Arhiv Walterja Benjamina ali pa na kako fotoKrajnčevo razstavo Praznin.

In Trst, Jugoslavija, eden izmed številnih dokujev, ki jih bo od 15. do 22. marca zavrtel 19. festival dokumentarnega filma (Cankarjev dom, plus Kinodvor itd.), lepo pokaže praznino, ki je zazevala, ko je bilo leta 1991 nenadoma vsega konec. Ko je počil »rdeči« balon v Jugoslaviji, na Ponte Rosso in okoliške ulice ni bilo nikogar več, tako da je kmalu zatem počil tudi »rdeči« balon v Trstu. Konec komunizma je za Ponte Rosso in okoliške ulice pomenil konec kapitalizma. Kapitalizma Ponte Rossa ne bi bilo brez komunizma. Jugoslavija pa bi brez Ponte Rossa verjetno razpadla še kako leto ali dve prej. Ponte Rosso – fina vrnitev potlačenega, naša prihodnost v preteklosti (tako kot je kapitalizem Jugoslovane na Ponte Rossu odrešil in obenem ponižal, jih je odrešil in obenem ponižal po razpadu Jugoslavije) – je ruševina utopične preteklosti, ki nas zdaj, v kapitalizmu, zbudi iz spanca.

Dan osvoboditve

Ko je padel Berlinski zid, je bilo jasno, da je Ponte Rosso odpisan. Toda tedaj so rekli, da bosta s padcem Berlinskega zidu padla tudi Severna Koreja in Laibach, pa sta preživela. Še več: zdaj sta se lahko končno srečala, kar popisuje doku Dan osvoboditve (Liberation Day), ki ga je korežiral kar Morten Traavik, norveški impresario, »ženitni« posrednik med Kim Džong Unom in Laibachom ter režiser Laibachovega pjongjanškega šova (in videa za komad Whistleblowers). Ko se je razvedelo, da bo Laibach prvi zahodni rock bend, ki bo nastopil v Severni Koreji (in to ob 70. obletnici osvoboditve!), je bil evforično šokiran in sarkastično zrevoltiran tudi sloviti komik John Oliver, voditelj TV-šova Last Week Tonight: ne boste verjeli, toda prvi zahodni rock bend v Severni Koreji ne bo Rolling Stones, temveč slovenski Laibach! Oliverju bi lahko odvrnili le: kdo pa, če ne Laibach?!

Če kdo, potem sta prav Laibach in Severna Koreja drug drugemu pisana na kožo. Oba slavita kolektiv in fanatizem, propagando in neodvisnost, oba sta fascinirana nad totalitarizmom, oba delujeta kot wagnerjanski Gesamtkunstwerk in oba se, kot v uvodu pravi Slavoj Žižek, delata, da le igrata to, kar sta, a sta v resnici natanko to, kar igrata.

Še več: v teh postfaktičnih, postresničnih, postzgodovinskih časih deluje srečanje Severne Koreje in Laibacha kot ultimativni zgodovinski Dogodek. Severna Koreja je morda videti retro, pa ni. V času, ko v modo ponovno prihajajo karizmatični avtokrati, ki hočejo oboževalce, častilce, podložnike ipd., in ko zanje navijajo karizmatične množice, ki vsako njihovo avtokratsko, despotsko, totalitarno potezo razglasijo za simpatično alternativo »skorumpirani« demokraciji in ki vse bolj odkrito uživajo v tiraniji, je Severna Koreja res najboljši zgled, kako se to počne. Ko gledamo ameriške množice, ki navijajo za Trumpa, ruske množice, ki navijajo za Putina, turške množice, ki navijajo za Erdogana, madžarske množice, ki navijajo za Orbana, in filipinske množice, ki navijajo za Duterteja, si živo predstavljamo, kako se počutijo severnokorejske množice, ko navijajo za Kim Džong Una.

Identifikacija severnokorejskih množic z režimom – in ljubljenim vodjem – je brezmejna, totalna, absolutna, nepresegljiva. Izprani možgani so najvišja oblika fanatizma in kolektivizma. Le Laibach lahko konceptualno tekmuje s severnokorejskimi množicami: mar ni prav Laibach vedno počel natanko tega, kar počnejo severnokorejske množice? Mar ni vedno kazal, kako je videti popolna, totalna, kompletna in absolutna identifikacija z režimom? Mar ni režimu vedno kazal, kako je videti ta, ki mu zvesto, fanatično in dobesedno sledi? Laibach je bil videti kot režim z izpranimi možgani. Kot režim, ki verjame, da je režim.

Laibach ljubi coverje – Life Is Life, Mama Leone, Across the Universe. Zato ne preseneča, da je tudi v Severni Koreji igral coverje – priredbe štiklov iz mjuzikla Moje pesmi, moje sanje (The Sound of Music, 1965), enega izmed redkih holivudskih filmov, ki so ga Severni Korejci lahko videli in ki je s svojimi pojočimi gorami, svojo radiantno afiniteto do askeze, svojim kičastim optimizmom, svojim glorificiranjem vzgojenih, pridnih, marširajočih, enako oblečenih otrok in svojim uživanjem v lastnem manipuliranju itak videti kot cover Severne Koreje. Mar ni Laibach v osemdesetih letih deloval kot cover totalitarnega režima? Zdaj se je – po dolgi odisejadi – vrnil domov: Severna Koreja je videti le kot Laibachov cover.

Če hoče zgodovinsko srečanje uspeti, mora najprej spodleteti. Nujno. In neizogibno. Tudi Laibachovo srečanje z jugoslovanskim režimom je spodletelo. A kot vemo: šele ko je spodletelo, je uspelo. Zato ne preseneča, da Laibachovo srečanje s Severno Korejo najprej spodleti: severnokorejska feršterkarija je preveč retro, Laibachova ikonografija je moteča, korejski dialekt v štiklu Life Is Life je preveč južnokorejski, nekatere štikle s »škodljivo« in »žaljivo« vsebino morajo umakniti. A po drugi strani: to, da jih cenzurirajo, je pravi užitek. Kje pa danes še lahko doživiš takšno cenzuro? Prav cenzura je znak, da so se ujeli in da bo srečanje – ta »najbolj slep zmenek na slepo«, kot temu pravi Traavik – vendarle uspelo, kar se tudi zgodi, ko začne Laibach koncertirati. Ko namreč vžge priredbe štiklov iz filma Moje pesmi, moje sanje in svoje hite, recimo Whistleblowers, gledalci v dvorani le nemo, apatično, zdolgočaseno sedijo in poslušajo – niti trznejo ne. Laibachi delajo vse, da bi jih zapeljali in premaknili, a oni ne klonejo. To je dokaz, da je srečanje uspelo. Laibach jih je prišel testirat, ali bolje rečeno, prišel je preverit njihovo budnost – in test je uspel.

Mar ni Laibach v osemdesetih letih deloval kot cover totalitarnega režima? Zdaj se je – po dolgi odisejadi – vrnil domov: Severna Koreja je videti le kot Laibachov cover.

Severni Korejci se niso vdali sirenam Zahoda. Niso klonili pod pritiski zahodne propagande. Nobenih odmikov od začrtane smeri razvoja političnega sistema. Ne pozabite, da je Laibach vsakič, ko so mu v Jugoslaviji prepovedali nastop, navdušeno sporočil: »S tem nastopom smo uspešno preizkusili budnost organov državne varnosti.« Kar pomeni, da je prireditev v celoti uspela.

Vojska v senci

A le kako bi lahko bilo drugače? V času, ko vsi kar tekmujemo, kdo bo bolj kritiziral kapitalizem, je prav Severna Koreja najradikalnejša kritika kapitalizma. Frontalno. Obstoj pudinga pač vsakič znova dokaže tako, da ga poje. Dokuji, ki jih bo zavrtel letošnji Festival dokumentarnega filma, kapitalizma ne napadajo frontalno, temveč bolj prizmatično.

Mašine (Machines) pokažejo, kako indijske delavce plačujejo le toliko, da ne crknejo in da se naslednji dan vrnejo na delo (hja, nazaj v 19. stoletje!), Švedska teorija ljubezni (The Swedish Theory of Love) pokaže, kakšen nesmisel in kakšen dolgčas ter kakšen vir osamljenosti in dehumanizacije je postal neoliberalni kult individualizma, s katerim so v sedemdesetih letih vsakemu Švedu zagotovili absolutno neodvisnost (konec je odvisnosti! odslej je vsakdo avtonomen! dela in misli le zase!), Viharna dežela (Tempestad) skozi zgodbi dveh žensk, ene internirane, druge ugrabljene (in »izginjene«), pokaže kartelizacijo Mehike, ali bolje rečeno, kako so se narkokarteli – brutalna in grizlijevska radikalizacija dereguliranega, neoliberalnega kapitalizma – v Mehiki že povsem zlili z državo ( ječe upravljajo kar narkokarteli, pri življenju te pustijo le, če se jim izplačaš, tvoje življenje spoštujejo le, če jim plačaš ipd.), Vojska v senci (Shadow World) pa pokaže, kako se je politika zlila s trgovino z orožjem, pri čemer se še posebej osredotoči na prva velika trgovca z orožjem, ameriškega predsednika Ronalda Reagana in britansko premierko Margaret Thatcher, motorja neoliberalne revolucije, ki je trgovino z orožjem – zaradi popolne dereguliranosti in visokega donosa – ustoličila za kraljico novega kapitalizma. »Politiki so kot kurbe, le da so dražji,« pravi neki trgovec z orožjem. A vedno naredijo, kar jim rečeš, da morajo narediti. Vojna proti terorju ( ja, vojna brez konca, neskončna in večna vojna), ki jo je lansiral mali Bush, je orožarskemu biznisu odprla vsa vrata, obenem pa je neoliberalizmu s totalno militarizacijo zagotovila absolutno prevlado.

Posledice so strašne. To vemo – teror, begunci. Vojsko v senci bi lahko vrteli na triple-billu z dokujem Otroci gospe Kiet (De Kinderen van Juf Kiet), v katerem nizozemska učiteljica res inspirativno skrbi za integracijo begunskih otrok (sirskih, iraških ipd.), ki še vedno ne morejo spati, in s Prazno sobo (La chambre vide), v kateri Jasna Krajinovič, slovenska režiserka, prisluhne Salihi, Belgijki, ki je izgubila sina – na lepem je spokal v Islamsko državo in kmalu padel, a ne ve, kdaj točno, kje in kako, še manj, kaj so bile njegove zadnje besede. Če bi se mu tam rodil otrok, ali bi ga lahko vzela v Belgijo? Prepričana je, da so ji sina ugrabili džihadisti, organizirani piramidno (»rekruter«, »pridigar«, »sponzor«), pač kot vse ponzijeve sheme, da so ga torej radikalizirali in sprogramirali, zato zdaj – ob pomoči podporne skupine muslimanskih mater – dela vse, da bi drugim otrokom preprečila, da bi podlegli Islamski državi, in da bi vnaprej detektirala simptome džihadistične radikalizacije. Ko začne otrok mešati vero in pobijanje in ko začne religijo razglašati za džihad, je to znak, da mu nekdo pere možgane, toda fantje (ali pa dekle v dokujčku Krajinovičeve Moja hči Nora, predfilmu Prazne sobe), ki se odpovejo kapitalizmu in prepustijo Islamski državi, dejansko le eno pošast zamenjajo z drugo. Toda po drugi strani – prav kapitalizem je ta, ki je ustvaril poklic terorista.

Safari

Kapitalizem nekatere poklice ustvarja, druge pa odpravlja. Robotizacija in digitalna revolucija odpravljata številne poklice – in med njunimi žrtvami je tudi poklic kinooperaterja. Dokuji Prihodnost kina (Film Futures), Kino popotniki (The Cinema Travellers), 66 kinodvoran (66 Kinos) in Pojenjujoča svetloba (The Dying of the Light) žalujejo za dobo, ki se končuje in ki jo je odpihnila digitalizacija – kinooperaterji, celulojd in tista »magična« svetloba, ki je iz ozadja pršela na platno, nepovratno izginjajo, v Indiji je še nekaj potujočih, a vse manj (in vse bolj mavzolejskih), tisto »uročeno« in »sanjsko« izkušanje filma odmira, doživljanje filma se radikalno spreminja, človeštvo pa je pred kolektivnim izbrisom filmske preteklosti, tako da – kot pravi nekdo – »oči ne bodo več videle filma«.

Henriju Langloisu, cinefilskemu ustanovitelju Francoske kinoteke (La Cinémathèque française), se globoko prikloni epski doku Henri Langlois: kinotečni fantom (Le Fantome d’Henri Langlois), ki pokaže, da je Langlois res delal vse, da bi oči videle film – v Kinoteki je skušal z borgesovsko vnemo zbrati vse filme tega sveta. Kupoval je negative in kopije, jih pobiral iz smetnjakov ter jih restavriral, med vojno pa je izumil tisoč načinov, kako sovjetske in ameriške filme skriti pred nacisti. Kdor ni šel skozi njegovo Kinoteko, ni videl, še manj živel.

James Baldwin, ameriški temnopolti pisatelj, poet in esejist, se je leta 1948 iz Amerike protestno odselil v Francijo. Toda tedaj o filmih ni imel več nobenih iluzij. Ko je bil majhen, je gledal vesterne, v katerih je Gary Cooper pobijal Indijance – jasno, navijal je za Garyja Cooperja. Potem pa je, kot vidimo v dokuju Nisem tvoj zamorec (I Am Not Your Negro), posnetem po njegovi nedokončani knjigi o treh umorjenih črnskih voditeljih (Medgar Evers, Malcolm X, Martin Luther King), v grozi spoznal, da so Indijanci, ki jih pobija Gary Cooper, on sam – črnci. Gledal je filme, ki so belskim očem kazali, kako naj vidijo črnce – kot infantilne, bebave služabnike, inferiorna bitja, nižjo raso, sužnje. Filmi so učili rasizem – na »nedolžen«, »magičen« način. Nič hudega – vse je okej! A ob popkulturi so se nedolžne delali tudi vsi drugi stebri rasizma (politika, policija, sodišča, šole, univerze ipd.), ki so rasno neenakost brutalizirali ter jo spreminjali v ekonomsko neenakost, tako represivno in ekscesno kot metode, ki so jih uporabljali, da bi rasizem ostal ekonomska kategorija in motor kapitalizma. Vlogo belskih policajev, ki danes v »postrasni« Ameriki tako nedolžno in nekaznovano streljajo črnce, so nekoč, kot vidimo, igrali kukluksklanovci, opremljeni z nacističnimi simboli.

In Zahod je od kapitalizma – in njegovih motorjev, filma in rasizma – prevzel »nedolžno« doživljanje sveta in ga normaliziral. V dokuju Austerlitz vidimo mladino, ki si nedolžno, turistično, po malem zdolgočaseno ogleduje nekdanji nacistični taborišči Dachau in Sachsenhausen. Selfie ob tabli z napisom »Arbeit macht frei« – neprecenljivo! Prav res – ti turisti so v očeh mrtvih videti povsem irealno, bi rekel W. G. Sebald. Zlo se vse bolj banalizira. Še huje: Zlo postaja dekor.

Če hočete videti banalnost zla in Zlo, ki je postalo dekor, si oglejte Nemško življenje (Ein deutsches Leben), v katerem Brunhilde Pomsel, tajnica nacističnega propagandnega ministra Josepha Goebbelsa, pripoveduje svojo življenjsko zgodbo. Pri sto treh, ko so jo snemali, je bila videti kot kombinacija mumije in izkopanega trupla. Goebbelsa ne more prehvaliti – hipnotični govornik, vedno elegantno oblečen, prijeten, pravi gentleman. Le enkrat je zakričal! V nacistično stranko se je vpisala po naključju – ker je imela v žepu deset mark, kolikor je znašala članarina. Goebbelsova tajnica ni postala zato, ker bi komu hotela kaj hudega, temveč zato, ker je bila dobra. A ni imela pojma, kaj se dogaja. Slišala je za koncentracijska taborišča, vendar ni vedela, kaj se tam dogaja. Le stenografirala je in tipkala, ni pa vedela, kaj vse to pomeni. Za »končno rešitev« ni slišala. Številni Judje so bili njeni dragi prijatelji, pravi – toda ko so na lepem »izginili«, se ni nikoli vprašala, kaj se je z njimi zgodilo. Prav tako se očitno ni nikoli vprašala, zakaj se je imela sama tako dobro, Judje – nižja rasa – pa tako slabo. A le zakaj bi se? »Mi vsi smo bili v velikem koncentracijskem taborišču.« Šur. Po Judih, ki so izginili, se ji ne toži – stoži se ji le po ubogih Goebbelsovih otrocih, ki so jih »uspavali« v berlinskem bunkerju. »Ubogi otročki.« In ko so jo Sovjeti po vojni prijeli, zaprli in podvrgli denacifikaciji, ji ni bilo jasno, zakaj. Saj ni nikomur storila nič hudega. Bila je nedolžna.

Nemško življenje v času, ko se neokapitalizem vse bolj brutalizira, militarizira in fašizira, gledate s takim nelagodjem kot Globino dve (Dubina dva), srbski doku o tem, kako so specialci srbskega ministrstva za notranje zadeve – ob logistični asistenci številnih »nedolžnih« kooperantov – trupla pobitih kosovskih Albancev pokopavali v Srbiji, in kot avstrijski Safari, v katerem Ulrich Seidl spremlja groteskne Nemce in Nemke, Avstrijce in Avstrijke, ki se odpravijo v Afriko – na plenilski safari. Vsak hoče ustreliti kaj velikega, unikatnega – leva, tigra, opico, zebro, žirafo. Vsak hoče svojo »pravo afriško trofejo«. V Afriki lahko počnejo, kar hočejo. To se jim zdi nekaj povsem naravnega – tako kot njihov vzvišeni odnos do Afričanov, »ki znajo teči zelo hitro, samo če hočejo«. Še selfie – in gredo domov.

Ob tem, kar počnejo, bi šlo drugim na bruhanje. Toda ubijanje je le del užitka – preostali del užitka je nedolžnost, ki jo izžarevajo. Nedolžni so kot ostanki nacističnih taborišč smrti. To so ljudje, ki ne bi nikomur storili nič žalega. Fašizem lahko vedno računa nanje. Rasizem prav tako. In kapitalizem tudi. Itak se animalizirajo z njim. Oni mali cinefilski avtist iz češkega dokuja Normalni avtistični film (Normalni autisticky film) bi jim rekel: »Nisem jaz drugačen, le vi vsi ste preveč enaki.«

Filmski festival

19. festival dokumentarnega fil ma

Kje: Cankarjev dom, Kinodvor in Slovenska kinoteka v Ljubljani ter Kino Metropol v Celju

Kdaj: od 15. do 22. marca 2017

Urgentnih 7

- Dan osvoboditve Morten Traavik & Ugis Olte Laibach sreča Kim Džong Una.

- Globina dve Ognjen Glavonić Obdukcija tajnega pokopa žrtev.

- Nemško življenje Christian Krönes, Olaf S. Müller, Roland Schrotthofer & Florian Weigensamer Intervju s pošastjo.

- Nisem tvoj zamorec Raoul Peck Kratka zgodovina rasizma.

- Prazna soba Jasna Krajinovič Ko odpove kapitalizem, vskoči ISIS.

- Safari Ulrich Seidl O levih in ljudeh.

- Trst, Jugoslavija Alessio Bozzer Čas Ponte Rossa.