Zoran Smiljanić

31. 3. 2017  |  Mladina 13  |  Kultura

O medvedih in ljudeh

Ekspresiven, avangardističen in poetičen strip brez besed, a z obiljem čustev

Naslovnica

Naslovnica

Recimo mu žlahtno konservativni konzument stripov. Rad ima Zagorja in Texa pa Dylana Doga, prisega na preverjeno zgodbo, prepoznavno risbo, popularnega junaka in pristno pustolovščino. Za takega bralca Sin očeta medveda ne bi bil preveč prijazen strip.

Če bi ga že vzel v roke, bi mu najprej padla v oko, potem pa šla v nos popolna odsotnost besedila, dialogov in celo onomatopej, kjer ob strelu iz puške umanjka tisti obligatorni BANG!. Na živce bi mu šla risba, kjer je vse nekako premaknjeno, pokvečeno in popačeno. Odbile bi ga groteskne kreature s krivimi nosovi in očmi ob strani obraza, ki kot kakšni kuščarji neprijetno bolščijo vanj. Upirala bi se mu neoprijemljiva zgodba, kjer v realno vdira simbolno, pravljično, alegorično in avantgardno. Nazadnje pa bi ga razkačil še mračen, zatežen in pretenciozen ton zgodbe, ki od njega venomer nekaj zahteva, namesto da bi mu dajal. Pričakovanega ugodja, s katerim so našega bralca crkljali prej omenjeni junaki, tokrat ne bo dobil. Ne od te zgodbe.

In kakšna je ta zgodba, če se temu sploh lahko tako reče? Začne se z moškim (njegovega imena zaradi neobstoja verbalne komunikacije nikoli ne izvemo), ki v gozdu ustreli medvedko, njenega mladiča pa odnese domov k ženi. Ko medvedek zraste v medveda, mož z njim nastopa in služi denar, nekega dne pa medved odtrga uho svetlolasemu fantu, ki ga je drezal s palico. Mož konča v zaporu, medvedu pa odsekajo taco, s katero je poškodoval fanta. Med moževo odsotnostjo se obupana žena in medved zbližata in končata v objemu. Ko pride mož iz zapora, v grozi spozna, da je žena zanosila z medvedom. Rodi se človek z medvedjo glavo oziroma medved s človeškim telesom in to je pravzaprav njegova zgodba. Skozi odraščanje, izobraževanje, ljubezen in umetnost išče identiteto in mesto v družbi, ki ga zaradi drugačnosti ponižuje in zavrača. Po dolgi poti se zgodba konča tam, kjer se je pričela – v gozdu. Tam se bo človek medved odločil, kateri polovici svoje osebnosti pripada.

Nejevoljni bralec je že hotel strip nekam zalučati, potem pa je naključno razvozlal njegovo prvo skrivnost. V prizoru, ko odrasel človek medved hodi po mestu, ga neki nasilnež napade in brutalno zbrca. Kaj to pomeni? Ga je pretepel zato, ker je drugačen? Ob natančnejšem gledanju je bralec opazil, da ima nasilnež brazgotino tam, kjer je bilo nekoč uho. Aha, saj to je tisti fant z začetka stripa, ki je njegovega očeta dregnil s palico in zato ostal brez ušesa! Odrastel je in zdaj sovraži vse, kar je povezano z medvedi. In dlje ko je bralec gledal v ta prizor, jasneje so se v njegovi glavi formirali dialogi. Nasilnež: »Ti! Stoj!« Človek medved: »Kaj hočeš? Pusti me!« Nasilnež: »Vidiš tole, pokveka?! Zdaj boš plačal za moje uho!« ... Postalo je zanimivo in bralec je odkrival dalje. Kmalu je z lahkoto izluščil dialoge, besede, misli in čustva protagonistov. Prej zoprne kreature so mu skoraj prirasle k srcu.

Notranjost stripa Sin očeta medveda

Notranjost stripa Sin očeta medveda

Potem se je posvetil vizualni plati stripa. Opazil je, da se v njem večkrat ponavlja motiv kroga. Krog, ki je sestavljen iz beline in črnine. Belina predstavlja človeka, črnina pa medveda. Zdi se, kot bi se šele z njunim zlitjem, prepletom zgodili presežek, sklad in zaokroženost. Kot bi šele človek in medved skupaj tvorila celoto.

Spoznal je, da imajo nalomljene podobe, popačena perspektiva in deformirana arhitektura smisel in namen. V izvrstni spremni besedi Ane Bogataj je prebral, da gre za vplive Picassa in Picabie, dadaističnih kolažev in karikatur Georgea Grosza, ki v tem kontekstu razkrivajo mračno, skrito plat neke družbe. Nazadnje so se različne vizualne in dramaturške niti zlile v močno in pretresljivo končnico, po svoje logično, po drugi plati pa presenetljivo. Bralec je ob »branju« občutil užitek, drugačen od tistega, ki so mu ga prinesli Zagor in kompanija. Tokrat mu spoznanja niso bila servirana na pladnju, pač pa se je do njih dokopal sam.

Na internet je šel pogledat, kdo je ta Nicolas Presl in kaj je še naredil. Francoz, ljubitelj slikarstva, kiparstva, zgodovine in avantgardnih gibanj med obema vojnama. Njegov prvi stripovski album Priape (2004) govori o možaku, ki je obdarjen z orjaškim penisom, Divine Colonie (2007) o kolonizaciji, Fabrica (2009) o totalitarni družbi, L’Hydrie (2011) je postavljen v antično dobo, Hereux qui comme (2012) in aktualni Orientalisme (2014), kjer avtor sooča Zahod in Vzhod, pa v sodobni čas. Vsi njegovi stripi so »nemi« in obravnavajo različne posebneže, obstrance, ki iščejo svoje mesto v sovražnem svetu.

Strip, ki bralcu vrača toliko, kot ta vanj vloži. Plus obresti.

Strip: Nicolas Presl: Sin očeta medveda

Založba: Forum Ljubljana

Obseg: 236 strani

Cena: 12 evrov

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.