Peter Mlakar ima talent

Leto proslav se je začelo z osmofebruarsko veseloigro, ki je bila namesto v vaški kulturni dom postavljena na oder Gallusove dvorane, režirala pa jo je Neda R. Bric. Ko smo mislili, da je že vse izgubljeno, sta za dan upora proti okupatorju eno od najboljših proslav sploh v trboveljskem Delavskem domu ustvarila Stojan Pelko in Iztok Kovač. Naivno smo začeli verjeti v vstajenje tega žanra, pa nas je dan državnosti kaj hitro streznil: režiser Igor Zupe je z besedilom – oziroma kakor so ga imenovali, esejem – Petra Mlakarja poskrbel za proslavo, ki je bila tako slaba, da nam ni preostalo drugega, kot da v njej uživamo. Konec koncev se je vse skupaj zdelo kot parodija državne proslave.

Za začetek je predsednik države Borut Pahor za en dan opravljal poklic pisatelja in si sam napisal govor. Če pozneje ne bi slišali »eseja« Petra Mlakarja, bi rekli, da je težko najti slabši tekst. Govor je bil v državniške floskule in zaskrbljeni obraz (»Imam skrbi, vendar me ni strah.«) zavita predvolilna kampanja, v kateri se je Pahor ponašal s tistim, kar naj bi bila njegova največja dosežka: sprava in arbitraža, vse to pa začinil z neumnostjo, kakor sam rad reče, par excellence, v slogu: »Ni važno, če je narodni značaj dober ali slab, važno, da je naš.«

Še bi lahko naštevali, skoraj v neskončnost, a pojdimo raje k avtorju besedila proslave, Petru Mlakarju, ki je napisal tekst študenta drugega letnika filozofije, čigar edina želja je bila, da bi uporabil vse besede, ki se jih je naučil v prvem letniku. Igralci so njegove povedi brali z dramatičnimi poudarki in odmevalo je: »Svet je končen, ker je ona konec konca«; »Mišljenje se konča, kjer ni konca«; »Gledamo bruhanje materije«; »Napuh je samouničenje, ker hočeš čez nekaj, kar je nemogoče« itd. Da pa vse skupaj ne bi delovalo tako odtujeno, intelektualistično, si je režiser zamislil, da bi Mlakarjev exposé nadgradil z drobci tistega, kar imajo Slovenci najraje: ljubljenci talent šovov, nastopajočimi na Emi in Vladom Kreslinom. Medtem so policisti žonglirali z bajoneti in priletel je policijski helikopter ter posvetil na oder med pop štiklcem Zažarim. Vemo, če si tega niste ogledali, nam ne morete verjeti. Še tisti, ki smo gledali, smo komaj verjeli svojim očem. Edina prikupna stvar te proslave sta bili v ozadje umaknjeni didžejki Nina Hudej in Nina Kodrič, ki sta delovali spontano, neprisiljeno in urbano.

Če bi se jemali resno, bi rekli, da takšno državno proslavo lahko sproducira le država, ki se norčuje iz državljanov. Država, ki ne vidi težave v tem, da je povsem odtujena od državljanov. Država, katere največja umetnost je, da se samo pretvarja, da nekaj počne, v resnici pa je vzvišena in prazna. A ker se ne jemljemo resno, si želimo le še tega, da bi Peter Mlakar nastopil v kakšnem talent showu. Lahko kot žirant, lahko kot tekmovalec, ali kakor bi temu bolj kunštno rekli na državni proslavi: kot gospodar ali hlapec.