Različni izvajalci: Soul of a Nation

Soul Jazz je britanska založba, ki jo zainteresirana javnost šteje za pionirsko institucijo glasbene distribucije, izobraževanja in razvoja. S kompilacijami brazilskih, jamajških, newyorških ... godb in scen je razširjala obzorja že v 90. letih, torej močno pred trenutnim trendom poznavalskih zbirk nišnih scen in zvokov raznih kotičkov sveta. Odkrivala je preteklost, ponovno izdajala plesne, producentske, bendovske kulte, danes pa soustvarja sedanjost, spremlja in podpira praktično vse odvode specifične in bogate lokalne basovske kulture (zvočnih sistemov).

Tako se zdi povsem logično, da je prav ta založba izdala zbirko, ki spremlja razstavo londonskega muzeja Tate Modern z naslovom Soul of a Nation: Art in the Age of Black Power, posvečeno ameriški umetnosti v času velikih družbenih trenj in sprememb 60. let. Torej v času iniciativ, akcij, gibanj in boja, ko je črna Amerika dvignila pesti, ko so Afroameričani stresli cel svet s klicem po integraciji, solidarnosti, pa tudi militarizaciji. Umetnost se je seveda odzvala. Veliko vlogo pri gibanjih za državljanske pravice (ki nikakor niso bila enotna) sta imela šport in glasba. Afroameriške športnice in športniki, glasbenice in glasbeniki.

Kompilacija, ki spremlja razstavo tega pretresljivega obdobja, tudi za umetnost ZDA, nosi še precej daljši naslov, Soul of a Nation — Afro-Centric Visions in the Age of Black Power: Underground Jazz, Street Funk, & the Roots of Rap 1968-79. Časovno tako nastopi z manjšim zamikom. Razstava se začne z letom 1963, ko je bilo gibanje za državljanske pravice na nekakšnem vrhuncu (to je bilo leto pohoda v Washington, leto govora Martina Luthra Kinga »I have a Dream«), najstarejša posnetka na zbirki pa sta iz leta 1968, to sta Malcolm X trobentača Phila Cohrana in Is It Too Late? skupine The Young Ones.

Izjemno predvidljiva je izbira uvodnega posnetka The Revolution Will Not Be Televised Gila Scott-Herona, nič manj Red, Black and Green vibrafonista Roya Ayersa. Preostanek špilliste ni tako ziheraški in ne gre spregledati, da je kar nekaj vključene glasbe izšlo pri novih, majhnih neodvisnih založbah. Trije glavni žanrski imenovalci kompilacije so jazz, funk in spoken word. Ponosna, spiritualna, kozmična in tudi čisto ulična glasba. Ideje panafrikanizma, aktivizma, konkretna družbena refleksija in vesoljsko džemanje.

Zbirka Soul of A Nation ne ponuja le kratkega prereza izjemno plodnega in glasnega obdobja afroameriških glasbenih pobud, ampak je tudi utrinek procesov, kako so nova družbena gibanja dejansko spreminjala in premikala družbo. Kako so spreminjala umetnost, kako so spreminjala glasbo – kako ta nastaja, kako ta zveni in ja, tudi kako se ta posluša, širi in prodaja. Glasbo, ki je spotoma ključno vplivala na to, kar poslušamo danes.