Mladi ne berejo več klasikov

V Trstu v okviru Slofesta javno srečanje ob 70. obletnici NŠK 

Knjižnice so prostor za knjige, ampak tudi za ljudi: za tiste radovedneže, ki jih združuje ljubezen do branja. Narodna in študijska knjižnica, ki že desetletja spodbuja in oblikuje slovensko narodno zavest v Trstu in Gorici, praznuje letos svojo 70-letnico, poroča Primorski dnevnik. Na Trgu Hortis se je v petek zvečer zbralo nad sto ljudi, prisluhnili so pogovoru med zgodovinarko Marto Verginella ter pisateljem in novinarjem Paolom Rumizem o vlogi knjižnic in njunem odnosu do njih, do branja, pa tudi do jezika. Pogovor je vodil Štefan Čok, ob priložnosti 70-letnice NŠK pa so odprli tudi multimedijsko razstavo o zgodovini knjižnice, ki je na ogled v vitrini čitalnice Fulvio Tomizza na Trgu Hortis.

Na dogodku, ki sodi v niz prireditev letošnjega Slofesta, so uvodno misel podali direktorica NŠK Luisa Gergolet, občinski odbornik za kulturo Giorgio Rossi, v imenu mestne knjižnice Attilio Hortis pa je pozdravila Gabriella Norio.

Marta Verginella o NŠK pravi, da je zelo pomembna njena centralna lega v Ul. sv. Frančiška in seveda upa, da bo NŠK še naprej delovala v mestnem središču. Zgodovinarka je za Primorski dnevnik razmišljala tudi o pomenu domačih knjižnic: »Vedno bolj opažam, da si študentje ne želijo več imeti doma knjig. Berejo samo stvari, ki so jim tisti hip koristne in ne iz ljubezni do samega branja. Ne berejo več klasikov ... To me kot profesorico zelo skrbi.«

»Vedno bolj opažam, da si študentje ne želijo več imeti doma knjig. Berejo samo stvari, ki so jim tisti hip koristne in ne iz ljubezni do samega branja. Ne berejo več klasikov ... To me kot profesorico zelo skrbi.«

Paolo Rumiz je doživel prvi stik s knjigami v bogati domači knjižnici meščanske družine, v kateri je odrastel. Spominja se, da so bile v njej samo italijanske knjige: o Slovencih v Trstu ne duha ne sluha, pa ne samo med knjigami, tudi družil se ni z njimi. »Slovenci so bili takrat za nas drug svet, živeli smo v dveh ločenih svetovih, v istem mestu,« je dejal. Danes pa mu slovenščina pomeni ravno nasprotno: »Ko se usedem v lokal in slišim, da ob sosednji mizi govorijo slovensko, se počutim doma. To je jezik ozemlja, na katerem živim.« Rumiz pravi, da najraje predava slovenskim dijakom, ko ga povabijo v šolo. Takrat jim pove, da imajo ogromno srečo in da smo v Trstu tisočkrat bolj Evropejci od vsakega Rimljana ali Parižana, je še izjavil za Primorski dnevnik.