Damjana Kolar

16. 1. 2018  |  Kultura

Namerno spregledana sodobna dediščina balkanske vojne

Razstava hrvaškega konceptualnega umetnika, ki je leta 2000 reagiral na brisanje zgodovine in na nacionalistični ikonoklazem sistematičnega uničevanja partizanskih spomenikov na Hrvaškem, in sicer z umetniško akcijo z naslovom Previjanje ranjenca.

Siniša Labrović: Privatna lastnina, Galerie Michaela Stock, 2017

Siniša Labrović: Privatna lastnina, Galerie Michaela Stock, 2017
© Marko Ercegović

V ljubljanski Galeriji Vžigalica bodo danes, 16. januarja ob 19.00 odprli razstavo z naslovom Privatno, enega najbolj znanih hrvaških konceptualnih umetnikov Siniše Labrovića, ki je zaslovel s svojimi provokativnimi umetniškimi akcijami. Razstava se ukvarja z namerno spregledano sodobno dediščino balkanske vojne oziroma njenimi posledicami, ki vplivajo tudi na socialno in politično ozračje v regiji. Razstavo je pripravil kurator Jani Pirnat.

Labrović, trenutno najbolj družbenopolitično  angažirani hrvaški umetnik (rojen v Sinju leta 1965), je leta 2000, še kot profesor hrvaškega jezika in književnosti, prvič performativno reagiral na brisanje zgodovine in na nacionalistični ikonoklazem sistematičnega uničevanja partizanskih spomenikov na Hrvaškem, in sicer z umetniško akcijo z naslovom Previjanje ranjenca.

Polje performansa je njegovo glavno izrazno sredstvo za samokritiko in družbeno kritiko. Njegov samorefleksivni komentar brezciljne, moralno razrahljane družbe in politike, ki na umetnike s prstom kaže kot na državne parazite, se jasno kaže v njegovih javnih umetniških akcijah: Stado.org (2005), Umetnik liže pete publiki (2005), Umetnik pase travo (2007), Umetnik plava na suhem (2008), Umetnik poceni prodaja svojo kožo (2010), Dvoboj za naslov prvaka Ministrstva za kulturo Republike Hrvaške (2010), Glorija (2013), Srečno staro leto (2017), Privatna lastnina (2017) in drugih. Njegova dolgotrajna načelna drža in boj s politiko, ki vodi k vse slabšemu socialnemu položaju neodvisne umetniške scene in kulture ter k razraščanju nacionalizma na Hrvaškem, je Labrovića prisilila v to, da si želi umika iz neposrednega ukvarjanja z družbenopolitično stvarnostjo.

Odločitev, da se umakne v intimo svojega doma, je njegovo življenje zreducirala na golo funkcionalnost biološkega obstanka in banalno predmetnost zaprtega življenjskega okolja. Čeprav se Labrović zaveda javnega, ki vedno vdira v privatno, meni tudi, da privatno prav tako vdira v javno. Zato se zateka v intimizem kot obliko protisistemske umetnosti. Vzvodi režimskih in družbenih prisil in izolacije so v istih krajih po sedemdesetih letih podobni. Po 2. svetovni vojni je politika umetnikom nalagala vlogo slavljenja socialistične revolucije, zato so se umetniki v znak nestrinjanja zatekli v intimizem. Danes se je v podobnem položaju znašel Labrović.

"Beg v varnost doma umetnik razume kot umik v znano strukturo, stanovitne hierarhije, zaščiteno nadzorovano okolje, kjer se vzpostavijo razmere za larpurlartistično avtonomnost umetnosti, odmaknjene od realnosti; to velja tudi za galerijo, ki naj bi bila Labroviću vrsta umetniku domačnega okolja, umetniki, na katere se tokrat sklicuje, npr. Marcel Duchamp, Joseph Kosuth, Joseph Beuys in Erwin Wurm, pa naj bi bili nekakšni hišni sorodniki in predniki. Poleg performansa je Siniši Labroviću kot umetniški izraz in izjava najbližja prostorska instalacija. Skozi samoironijo in humor uporablja svoje telo in predmetne označevalce svojega socialnega položaja in samoizolacije, da gradi instalacije iz opek, polivinilastih vrečk, pohištva, rabljenih brisač, stekla, knjig, hišnih svetilk in druge opreme. Obrabljenost, materialnost, mehkoba, izlizanost, odpadlost in krhkost, ki jih najdemo tudi v italijanskem umetniškem gibanju arte povera, ki se je razvilo v šestdesetih letih prejšnjega stoletja kot znak institucionalne kritike, so tokrat lastne tudi instalacijam Labrovića, da pokaže svoj družbeni položaj. Za razstavo si je dal kot zapornik lastne eksistence trajno zapisati bolečino izoliranosti na lastno telo, ki je zaradi močne prezence vedno glavni in nepogrešljiv nosilec njegovih umetniških izjav," je zapisal kurator Jani Pirnat.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.