Nadina Štefančič  |  foto: Uroš Abram

26. 1. 2018  |  Mladina 4  |  Kultura  |  Portret

Eva Mahkovic, dramaturginja

... ki vpisuje popkulturo v gledališče

Slovenska najstnica se dviga na oder. Čisto nič živčna ni, čeprav ima prvič v zgodovini glavno vlogo. Zaradi selfiejev je navajena biti v prvem planu. Vsa samozavestna in cinična, (anti)kapitalistična, ironično nerazumljena, plavajoča po površju pametnih telefonov, svoje misli opiše kot »postpostpostmodernistični neironični izbruh jeze z estetiko nostalgije po devetdesetih iz držav bivše Sovjetske zveze«. V lik jo je izpisala Eva Mahkovic, pionirka slovenske pop-Instagram drame. Iz dekliškega sveta, v katerem je amputacija noge le način, kako učinkovito shujšati, je ustvarila dramski tekst Male kraljice, ki je bil v režiji Jaše Kocelija lani uprizorjen v Lutkovnem gledališču Ljubljana. Male kraljice so ženske v nastajanju, »kraljice, premierke in ljudstvo«, in obstajajo v svetu brezčutja in citatov, brez klasičnih dramskih prizorov, akcije, didaskalij.

31-letna avtorica drame Eva Mahkovic že devet let profesionalno deluje kot dramaturginja v Mestnem gledališču ljubljanskem in je ena od približno desetih v slovenskih gledališčih stalno zaposlenih dramaturgov. Kot študentka je imela občutek, da bodoče dramaturge »spravljajo v škodljivo videnje dramaturgije kot nečesa nepotrebnega, brezveznega, nižjega«. V strahu pred dramaturškim neuspehom je zato v zgodnjih dvajsetih vpisala še študij prevajalstva. Danes pravi, da moraš postati »inštitucija zase, če želiš uspeti«, in se trudi, da bi mlajšim kolegom dramaturgom izbila iz glave predstave, ki jih je premagovala sama. V prvih dramaturških poskusih ji je bilo kot asistentki občudovanih dramaturgov Nebojše Pop-Tasića in Petre Pogorevc težko začeti vzpostavljati intelektualno avtoriteto, ki je »tek na dolge proge«.

Koristno izobraževanje o praktični dramaturgiji v času njenega študija ni obstajalo, tudi predavanj iz dramskega pisanja ni bilo, dokler nista AGRFT in »filofaks« združila moči s povabilom Dušanu Jovanoviću, da bi štiri semestre mentoriral dramsko pisanje za študente. Z njim je kasneje prvič profesionalno delala kot dramaturginja, v soavtorstvu z njim in Mitjo Čandrom je tudi napisala doku-dramo Bobby in Boris. Kot največjo pomanjkljivost dramaturškega poklica jemlje odsotnost lastnega izraza. »Prilagajati se je treba poetiki režiserja, kar je lahko utesnjujoče. Obenem pa se je izziv znotraj tega vzpostaviti kot prepoznaven glas.« Najodmevnejše je bilo njeno dramaturško delo v dveh spektaklih, Lorencijevi Iliadi in Purcăretejevi Vojni in miru, ki sta nastala v koprodukciji njenega matičnega gledališča, SNG Drama Ljubljana in Cankarjevega doma. Rada pa dela tudi v drugih gledališčih (Mini teater, Anton Podbevšek Teater) in pri bolj eksperimentalnih predstavah, saj so ji posebno blizu mejni žanri.

Prostor za ustvarjanje lastnih, žanrsko nedoločljivih tekstov ji daje Facebook. Med letoma 2011 in 2015 je odvod za svoboden izraz našla v tristo Vinjetah straholjubca, prozno-lirskih groteskah, ki jih je napisala v obliki Facebook objav. Za računalniške programe jo je že konec osemdesetih navdušil oče, po izobrazbi računalničar, brat Mihael pa je z digitalizacijo njenega rokopisa ustvaril novo tipografijo, za kar je lani prejel Brumnovo nagrado. Kakor v slovenščino pred kratkim prevedena »bestselling« Instagram-avtorica Rupi Kaur tudi Facebook-umetnica Eva čuti, da mora izbor največjih hitov izdati v knjigi. Ta nastaja v sodelovanju z ilustratorko Evo Mlinar, ki je za svoje diplomsko delo iz geofantazijskega sveta svoje soimenjakinje ustvarila zemljevid. Vinjete namreč tvorijo nelogično, domišljijsko geografijo, univerzum potujočih likov, med drugim skoraj mrtvega čuka, kužnega hermelina, svete margarete, krvavih marij in angelov. Liki so simbolno razvejeni iz Evi Mahkovic ljube krščanske ikonografije, s katero sta v neortodoksno ljubečem odnosu, že odkar je bila dijakinja škofijske gimnazije.

Vinjetna geografija je izrasla v njeno temo doktorske disertacije: gozd kot prostor sprememb v dramatiki. Čeprav ima sama raje nasičenost in urbanost mesta, jo v prozaični resničnosti zanima neobvladljivi gozd, njegova surrealnost in mračnost – nerazložljivi deli človeške narave. Na to je vplivalo odraščanje ob krvavih, fantastičnih, ogabnih, ekstremno telesnih zdravniških temah, njena mama in sestra sta anestezistki. »Vedno mi je bilo zanimivo, kako neobremenjeno se zdravniki soočajo s pogledom v telo. V njem najdejo samo meso, medtem ko ga jaz mistificiram.«

Lepoto najde v umetnosti, ki telesno surovost poveže s popkulturo – v klasiki s sodobnim tvistom. »Kakor Frida Kahlo, ki je blazno popularna, ampak upodablja svojo bolečino na surov način.« Tudi Eva predstavlja sodoben tvist v klasiki, pop moment v slovenskem gledališču in dekliški komentar na velike teme zahodne civilizacije – antiko, krščanstvo in internet, medtem ko v dnevih, razbitih na gledališki delovni urnik, iz razdejanja postavlja dejanja in pričaka noči v družinskem vzdušju gledališkega ansambla.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.