Jure Trampuš

16. 2. 2018  |  Mladina 7  |  Kultura

Protivojni stripi

Kako to, da je tolpa švercarjev na koncu tista, ki je bolj moralna od partizanov, belogardistov, teritorialcev, naših ali vaših, tvojih ali mojih?

Naslovnica zbirke stripov Vojne zgodbe

Naslovnica zbirke stripov Vojne zgodbe

Stripar Zoran Smiljanić je leta 1985 služil vojaški rok na Holmcu, v karavli, kjer se je šest let kasneje odvrtela ena od velikih bitk slovenskega osamosvajanja. Pet ljudi je umrlo, padli so na obeh straneh, jugoslovanska stran pa je še dolgo trdila, da so slovenski teritorialci in policisti streljali na vojake, ki so v rokah držali bele rjuhe. Preiskava je kasneje pokazala, da se na Holmcu med osamosvojitveno vojno ni zgodil vojni zločin. Ko je bil Smiljanić vojak, je bilo drugače, ni se še streljalo, rekruti so se s policisti, cariniki, domačini dobro razumeli. Tisto poletje so, kot pravi sam, v karavli gledali Live Aid, bilo je poletje razumevanja, prijateljstva, solidarnosti, prihodnost je bila videti obetavna in krasna. Stvari so bile leta 1985 še preproste.

Zoran Smiljanić je januarja pri založbi Buch izdal dve knjigi stripov. Prva je Zadnji let Tonija Mrlaka, stripovski album, ki je lani izhajal v Mladini, druga, obsežnejša in naslovljena Vojne zgodbe, pa poleg zgodbe o sestrelitvi Mrlakove gazele obsega še štiri druge stripovske pripovedi, vojne zgodbe z veliko krvi, nasilja, zlobe in zlorab, izdajstva, sadizma, pa tudi iluzij, razočaranja, ljubezni.

Prva izmed njih, ki jo je Smiljanić zrisal sredi devetdesetih let, opisuje leto 1943, boj med partizani, belogardisti, Italijani, ki požigajo vasi in pridigajo o visoki kulturi, opisuje vojne dobičkarje, črnoborzijance, ki premorejo več morale kot vsi drugi. Strip 1943 je vestern na slovenskih tleh, neposredno se zgleduje po Peckinpahovi Divji hordi in tudi konča se tako, s pokolom v Krvavem grabnu, kar je seveda aluzija na grad Turjak, kjer so partizani po kapitulaciji Italije porazili in pobili kolaborantske čete. A v stripu o Benu, Ukmarju, Risu in Pajku ni prostora za ideologijo, je pa prostor za veliko krvi.

Drugi vojni strip, ki je nastal v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, leta pred stripom o prej omenjenih švercarjih, nosi naslov 1945. Vemo, kaj se je dogajalo takrat, vsi so imeli orožje, vsi so pobijali drug drugega. S tega vidika je ta stripovska pripoved bolj krvava od prve: tri tovornjake in še nekaj borcev Cankarjevega bataljona pobijejo trije razcapani begunci, četniki, Neslovenci, barbarski vojvode, ki streljajo partizane tako, da – kot je v času prvega izida z grozo dejal nekdanji predsednik Socialistične zveze delovnega ljudstva Slovenije Jože Smole – »cepajo kot zajci«. Ko je strip konec leta 1986 začel izhajati v mariborski Katedri, ga ni nihče prepovedal, pa četudi je bil »povsem neprimeren«.

Naslovnica stripovskega albuma Zadnji let Tonija Mrlaka

Naslovnica stripovskega albuma Zadnji let Tonija Mrlaka

Z leti se je Smiljanićevo risanje vojnih morij začelo spreminjati. V Zadnji vojni, fiktivni zgodbi o obračunu v Sloveniji, na koncu preživi begunec, danes bi mu rekli »ilegalni migrant«, ki se na poti v München po spletu naključij znajde med ruševinami Prešernovega spomenika, za katerimi se skriva razbita vojaška enota.

V četrtem stripu, naslovljenem 1991, pa se v neki ljubljanski vojašnici prebudi »zadnji okupatorski vojak«, pozabljeni Jugoslovan, ki prespi osamosvojitveno vojno in na koncu, iztirjen iz sveta, v katerem ni več delovnih akcij in štafete mladosti, takrat že starec, zmrzne na straži na nekem pozabljenem hribu sredi slovenskih gozdov.

Zgodba o zadnjem okupatorskem vojaku seveda ni zgodba o Jugoslovanski ljudski armadi, pač pa zgodba o vseh nas. Natanko tako kot tudi strip Zadnji let Tonija Mrlaka, ki zaokroža zbirko stripov Vojne zgodbe in ga je po predlogi knjige Drage Potočnjak Skrito povelje Smiljanić skupaj z Marijanom Pušavcem ustvaril lani, ni samo strip o helikopterju in slovenskem pilotu, kolateralni žrtvi vojne, pač zgodba o državi, o akterjih njenega nastajanja, o ravnodušnem ljudstvu, tudi o tem, da smo v nekem smislu vsi Mrlakovi otroci. Žrtve torej, a hkrati vseeno manjše žrtve kot tisti, ki so najprej izgubili očeta, potem pa so jih sošolci zmerjali s tem, da je njihov oče izdajalec, četnik in še kaj drugega, pa četudi je Mrlak nameraval prestopiti.

Vojne zgodbe se žanrsko začnejo surovo in brutalno, končajo pa se s tem, kako smo domovino zakockali za državo, kako štejejo le padli helikopterji, ne pa ljudje, ki sedijo v njih.

»Stripi, zbrani v Vojnih zgodbah, zajemajo obdobje od leta 1985, ko sem začel risati strip 1945, do konca leta 2017, ko sem končal risanje stripa Zadnji let Tonija Mrlaka. Kar znese 32 let. V tem času se človek precej spremeni. Ne nujno na boljše, z leti se pač spremenijo pogled in prioritete. Nekatere stvari izživiš, druge začneš odkrivati in doživljati na novo. Predvsem pa postaneš bolj človeški,« pravi Zoran Smiljanić. Nekoč je bilo v ospredju obračunavanje z ideologijami, zgodovinskimi in žanrovskimi obrazci, zdaj se je težišče prestavilo na posameznika. Pajk, junak stripa 1943, je brez družine in korenin, resnična zgodba o pilotu Mrlaku pa je zgodba o očetu, ki je imel družino, sorodnike, službo, sanje, zgodovino, ljubezen. »In v tistem usodnem trenutku, ko je raketa zadela njegov helikopter, je vse to v hipu izgubil. Še več, izgubil je tudi tisto, kar bi šele prišlo, odraščanje otrok, vnuke, mirno staranje ... Kar je tragično.«

Smiljanić, ki je odrasel z vesterni, partizanskimi filmi, kjer je bil večji junak tisti, ki je pobil več sovražnikov, je vojno in ubijanje začel risati drugače po letu 1992, ko je v Sarajevu umrl njegov prijatelj, Mladinin novinar Ivo Štandeker. Njemu je posvetil protivojni strip 1991. »Tu ni bilo nič streljanja, junaštev, nasilja, trupel. In protivojni strip je tudi ta o Toniju Mrlaku. Govori o fantih, ki so v roke nenadoma dobili velikansko moč, pa o fantih, ki so v roke dobili novo, moderno svetleče se orožje, ki je kar klicalo po uporabi, pa o državi, ki je prisegala na človekove pravice in demokracijo, predvsem pa o tistih, ki so izgubili.«

Smiljanića danes bolj od stotine trupel zanima posameznik. »Ena sama smrt ima večjo težo in emocionalni naboj. Bolj me zanimajo Toni Mrlak, moj stari ata in še tisoče drugih, ki so izgubili življenje kar tako, brez zveze, naključno in neumno. Ničesar niso hoteli dokazovati, niso imeli velike in zgodovinske misije, hoteli so le, da se vse skupaj čim prej konča in da se vrnejo k družini. To je sporočilo Vojnih zgodb, ki se je nabralo in oblikovalo v teh letih.« Kot pravi Smiljanić, smrti posameznika, njegovega starega očeta, ki se je med drugo svetovno vojno smrtno ponesrečil med prisilnim delom v Salzburgu, ali Mrlaka, »nimajo nikakršnega pomena. Bomo zaradi teh žrtev živeli v boljšem svetu, smo se česa naučili, je prišlo do katarze? Odgovor je – ne. Čeprav so vse te smrti še tako tragične, so nesmiselne, naključne in neumne. Svet ni nič boljši zaradi njih, niso in ne bodo prinesle nobenega smisla ali sporočila. So samo izgube, nepravične, nepoštene in dokončne.« V vojni dobri ne preživijo, najboljši padejo, prvi.

Max Modic pri stripu o padli gazeli opozarja na misel publicista Marka Lana, avtorja srhljive knjige Pogovori z Američani, v kateri pripadniki ameriške vojske v prvi osebi opisujejo grozodejstva, ki so jih v imenu demokracije počeli med vojno v Vietnamu. Lane, tako Modic »v predgovoru zapiše: ‘Bralec te knjige lahko meni, da se pač v vseh vojnah odigravajo grozodejstva, da je vojna grozodejstvo že sama po sebi in da se obe strani prej ali slej zapleteta v to početje. Tankočutni državljani pa se v teh merilih ne bodo dobro počutili.’ V omenjenem citatu besedo ‘knjiga’ nadomestite z besedo ‘strip’ in dobili boste rdečo nit stripovske anatomije nekega zločina.« Slogan: ne sprašuj, kaj država lahko stori zate, vprašaj se, kaj lahko storiš za državo, je torej »ena sama velika, nemarna in predvsem smrtonosna laž«.

Zoran Smiljanić v vojaški karavli na Holmcu med služenjem vojaškega roka v JLA leta 1985

Zoran Smiljanić v vojaški karavli na Holmcu med služenjem vojaškega roka v JLA leta 1985
© osebni arhiv

Vse vojne so enako slabe, operetne ali svetovne, a vendar je zadnji Smiljanićev strip pomemben tudi zaradi nečesa drugega.

Osamosvojitvena vojna, ta sveti akt rojstva slovenske države, je še vedno nedotakljiv mit. Kdor dvomi o neomadeževanosti slovenskega osamosvajanja, o smiselnosti žrtev in vojne, hitro postane izdajalec. Izdajalci so novinarji, ki pišejo o trgovini z orožjem. Izdajalci so gledališčniki, ki o tem uprizarjajo predstave. Izdajalci so tisti, ki o tem pišejo knjige, ali oni, ki rišejo risbe. Povsem podobno, kot so bili nekoč izdajalci … kaj izdajalci, državni sovražniki tisti, ki so v času socializma javno govorili o povojnih pobojih. Zoran Smiljanić navija za luzerje, za ljudi, ki jih je »zgodovina prežvečila in izpljunila, za nedolžne žrtve, pobite, poklane, zmrcvarjene in zmetane v množične grobove, za posiljene ženske in izgubljene otroke. In navijam za Tonija Mrlaka.«

Smiljanićeve Vojne zgodbe vojne ne glorificirajo, temveč govorijo proti njej.

Vojnih pet

Katere stripe Zorana Smiljanića najdemo v novi zbirki Vojne zgodbe

1. 1943
Zima, vojna, Italijani, partizani, kolaboracionisti, črna roka, vojni dobičkarji. Kdo bo zmagal v vrtincu nasilja, seksa, krvi, v času, ko so bili celo tisti, ki so preživeli, žrtve.

2. 1945
Vojna je končana, a po deželi še krožijo bande raztrgancev, umikajočih se vojakov, četnikov, kreatur, pasjeglavcev, ki pobijajo vse, kar leze in gre. Proti njim se postavijo borci Cankarjevega bataljona, sledi groteskni pokol. Na koncu zmanjka tudi streliva.

3. 1991
Kaj se zgodi z vojakom, ki prespi vojno, in se nekega jutra znajde sam v zapuščeni vojašnici, brez sodrugov, brez komandantov, brez vsega, samo s sanjami o svetu, ki ni nikoli zares obstajal? Protivojni strip, posvečen Ivu Štandekerju.

4. Zadnja vojna
Strip, ki je nastal na prelomu tisočletja, v času velikih sporov v slovenski politiki, s klišeji akcionerjev opisuje spopad med dvema frakcijama in zgodbo pakistanskega ilegalca, ki ga je usoda izpljunila na ljubljanske ulice.

5. Zadnji let Tonija Mrlaka (scenarij Marijan Pušavec)
Resnična zgodba o smrti, ki je ne smemo pozabiti, o tem, da heroji niso heroji in da je okupatorski helikopter prevažal kruh. To, da ga je pilotiral Slovenec, človek, ki je nameraval prestopiti, je bila za državo, ki je želela iz zločina zagraditi mit, umazana podrobnost, kolateralna škoda.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.