Marcel Štefančič jr.

13. 4. 2018  |  Mladina 15  |  Kultura  |  Film

Ne z mojo hčerko

Blockers, 2018, Kay Cannon

zadržan +

Najdaljša noč.

Film Ne z mojo hčerko je dekliška verzija Hitrih in drznih. V Hitrih in drznih so oblasti delale vse, da bi hormonskim fantom preprečile ilegalno dirkanje – v filmu Ne z mojo hčerko, ki ga je režirala Kay Cannon, scenaristka in producentka Pravih not, pa starši delajo vse, da bi svojim hormonskim hčerkam preprečili izgubo nedolžnosti. Da je v vseh tistih turbo avtomobilih in dirkanju nekaj drkaškega, nekaj seksualnega, vemo, kakor tudi vemo, da danes seks najdemo povsod – razen pri seksu. Ko se tri najstniške prijateljice – Kayla (Geraldine Viswanathan), Julie (Kathryn Newton) in Sam (Gideon Adlon) – skrivaj dogovorijo, da bodo hkrati, v isti noči, jasno, v dolgi in divji noči maturantskega plesa, izgubile nedolžnost, zvenijo kot antropologinje, ki so se zavihtele na “eksotični” teren, da bi ugotovile, če seks pri samem seksu res še obstaja.

Najdejo si žrebce ( ja, tudi Sam, ki je lezbijka, si omisli fanta!), njihovi starši – z Johnom Ceno na čelu – pa se prelevijo v “blokerje”, toda ko gledate, v kakšno grotesko se spustijo in kako daleč gredo, da bi preprečili – okej, “blokirali” – razdevičenje, se zdi, kot da to počnejo zato, da bi svojim hčerkam prikrili, da spolno razmerje, kot bi rekel Lacan, ne obstaja. Fantazme, ki seks sploh omogočajo, niso tema, ki seksata, nikoli skupne. Ker pa punce na to “misijo” krenejo zato, da bodo lahko čez leta skupaj praznovale obletnice razdevičenja, pomeni, da film Ne z mojo hčerko ni Ameriška pita, v kateri je oče sina spodbujal k razdevičenju – nič, punce, ki same svobodno razpolagajo s svojim telesom (in s svojo željo), očitno še vedno vzbujajo nelagodje.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.