AJS, STA

21. 6. 2018  |  Kultura

V Nuku na ogled prepovedane knjige

V preddverju Velike čitalnice Narodne in univerzitetne knjižnice (Nuk) so danes odprli razstavo del, ki so bila v preteklosti označena za versko, moralno ali politično sporna ter zato uvrščena na seznam prepovedanih knjig

© Arhiv Mladine

V preddverju Velike čitalnice Narodne in univerzitetne knjižnice (Nuk) so danes odprli razstavo del, ki so bila v preteklosti označena za versko, moralno ali politično sporna ter zato uvrščena na seznam prepovedanih knjig.Razstavo, ki je del raziskovalnega projekta o knjižni cenzuri na Slovenskem v zgodnjem novem veku, sta pripravila znanstveni sodelavec z Inštituta za slovensko literaturo in literarne vede pri ZRC SAZU Luka Vidmar ter raziskovalka rokopisov, redkih in starih tiskov iz Nuka Sonja Svoljšak.

Pred odprtjem razstave je Vidmar pojasnil, da je tiskana knjiga postala glavni predmet cenzure v Evropi na začetku zgodnjega novega veka, saj je izum tiska s premičnimi črkami omogočil do tedaj nepredstavljivo veliko izmenjavo informacij in idej, nadzor oblasti nad tiskom in prodajo knjig je ob tem sovpadal s sporom med Cerkvijo in protestantizmom.

"Tiskana knjiga je postala glavni predmet cenzure v Evropi na začetku zgodnjega novega veka."
(Luka Vidmar, ZRC SAZU)

V habsburški monarhiji, kjer je tedaj živela večina Slovencev, je cenzuro za vladarja sprva izvajala Rimskokatoliška cerkev (RKC), in sicer cenzurni urad pod vodstvom dunajskega škofa, dunajska univerza pod vodstvom jezuitskega reda, krajevni škofje in jezuitski kolegiji. Cerkev je imela cenzuro v svojih rokah do smrti Karla VI, očeta Marije Terezije.

Ta razsvetljena vladarica je nato Cerkvi odvzela moč odločanja o tem, katere knjige so sporne, in leta 1751 ustanovila Dvorno komisijo za knjižno cenzuro. Koncept države se je namreč krepil, pomembnejši in bolj obširen pa je postajal spisek knjig, katerih branje je prepovedovala prosvetna oblast.

Obstajali sta dve obliki cenzure , preventivna in retroaktivna. Pri preventivni je šlo za to, da je oblast odobrila delo pred tiskom, kar je bilo dokončno ukinjeno v drugi polovici 19. stoletja, retroaktivna cenzura pa je bila reakcija oblasti na že natisnjena, pri tej obliki cenzure se je delo je zaplenilo in uničilo.

Index librorum prohibitorum, glavno sredstvo za cenzuro s strani katoliške Cerkve, je prvič izšel leta 1559 v Rimu, nato pa vsakih nekaj desetletij v dopolnjenih izdajah. Na njem sta v zgodnjem novem veku pristala tudi dva Slovenca - protestant Primož Trubar, ki je sodil med "najnevarnejše avtorje prvega razreda", in katolik Janez Ludvik Schönleben, medtem ko se je na državnem, dunajskem indeksu znašel politični teoretik Franc Albert Pelzhoffer.

"Zanimivo je, da so se kljub razsvetljenskemu ozračju vladarici Mariji Tereziji zdela moralno sporna erotična dela, dela, ki so se ukvarjajo s samomorom ali kakšno drugo kočljivo temo. Na Terezijanskem indeksu se presenetljivo znajde marsikatero delo, ki se rimskim, papeškim cenzorjem ni zdelo sporno. Denimo Trpljenje mladega Wertherja, pa dela francoskih radikalnih razsvetljencev, med njimi Rousseaujeva Družbena pogodba," je pojasnil Vidmar.

"Na Terezijanskem indeksu se presenetljivo znajde marsikatero delo, ki se rimskim, papeškim cenzorjem ni zdelo sporno." (Luka Vidmar, znanstveni sodelavec z Inštituta za slovensko literaturo in literarne vede pri ZRC SAZU)  

Na seznamu prepovedanih del so se poleg del glavnih predstavnikov reformacije, kot so Martin Luther, Jean Calvin in Philipp Melanchthon, ter razsvetljencev znašla tudi dela s področja znanosti in psevdoznanosti, knjige političnih filozofov in pamfletistov ter erotična literatura, denimo pesnitev Metamorfoze Publija Ovidija Nasa iz leta 1674, v kateri so lesorezi upodabljali gola telesa in spolne akte.

Razstava bo, kot je poudaril sogovornik, izpostavljala pozitivno, neizpodbitno dejstvo: ljudje so prepovedane knjige, tudi če so sprejemali cenzuro, vseeno imeli in jim doma prebirali. "Nikoli ni nikakršna cenzura mogla dokončno preprečiti kroženja, kupovanja in branja prepovedane literature ter pretoka informacij. Na to kaže tudi naša zbirka, nekdanja zbirka licejske knjižnice," je dodala Sonja Svoljšak iz Nuka.