Stanka Prodnik

29. 6. 2018  |  Mladina 26  |  Kultura  |  TV

Muzej iluzij

Depolitizacija politike

Govor predsednika Boruta Pahorja na proslavi ob dnevu državnosti

Govor predsednika Boruta Pahorja na proslavi ob dnevu državnosti
© Borut Krajnc

Proslava ob dnevu državnosti je vedno nekoliko komična. Topovske salve, predsednik, ki z resnim izrazom meri častno četo, poveljnik, ki kriči v predsednika, častna četa, ki vpije »za koga-za Slovenijo« – vse to spada k protokolu, ki je prenapihnjen in arhaičen (pa ne v dobrem smislu varovanja tradicije, bolj v smislu slabega posnemanja idej preteklosti, katerih odmev v sedanjosti nehote izpade kot parodija).

Za hrbti častne čete smo videli turistično atrakcijo Muzej iluzij. Čeprav smo najprej pomislili, zakaj z lepe hiše niso sneli grdega plakata, je stvar na koncu dobila smisel. Proslava, ki smo jo gledali, ni bila nič drugega kot muzej iluzij, vsebine in forme izpraznjena dimna zavesa, ki je v najboljšem primeru spominjala na terasa band pred dalmatinskim hotelom, kjer se pod odrom v ritmu šlagerjev zibajo upokojeni Nemci. Nič nimamo proti dalmatinskim hotelom, šlagerjem in upokojenim Nemcem. Verjamemo pa, da bi morala osrednja državna proslava ponuditi več, kot zmore vodstvo nekega hotela. S to državno proslavo smo dobili tudi odgovor na vprašanje, kaj bi bila Slovenija, če bi državo, tako kot bi si želela denimo stranka novoizvoljenega predsednika državnega zbora, vodili kot podjetje? Bila bi hotel na evropski periferiji, v katerem bi lahko našli poceni delovno silo in poceni zabavo. Dobro za tiste, ki v hotelu počitnikujejo, nekoliko slabše za one, ki tam delajo.

Proslava se je začela z nekakšnim poglavjem iz zgodovinskega učbenika, nato pa so pevke in igralci prepevali popevke in recitirali, pri čemer so, to je bil očitno koncept režiserke Katje Pegan, tematizirali predvsem pomlad. Slovenska pomlad, priložnost za nove začetke, rožice in vsi klišeji, ki spadajo zraven. Proslavo bi lahko razumeli kot poskus sprave, nekakšno manifestirano pahorjanstvo, absolutno depolitizacijo v želji po tem, da bi bili vsi eno. A kaj ostane od depolitizirane politike? Kaj nastane, ko ni več jasnih razlik med levo in desno in desna drsi v nekakšno do očesa prijazno sredino, ki poje, pleše, se smehlja in po nemarnem omenja ime Gospodovo?

Edina stvar, ki ljudi ne razdvaja, je neumnost; bolj ko so stvari plehke, bolj smo združeni v svojem slabem okusu, površinskosti in lenobi. Pristanemo na najmanjši skupni imenovalec. Sleherna vsebina ali vsak poglobljeni razmislek razdvaja; v dvome spravlja že človeka samega. In ravno iz tega konflikta se je mogoče priučiti sočutja, razumevanja Drugega. Tu se lahko začne sprava, ne s ča-ča-čajem. Tega proslava ni razumela.

Nikjer se niso znali tako veseliti kot na italijanski televiziji: nenehno so peli, plesali in se smejali. Z vsemi temi širokimi depolitiziranimi nasmeški in svetlečimi oblekami so za premiera izvolili Mattea Salvinija (zdaj je sicer namestnik premiera in notranji minister), za katerega so Neitalijani samo »človeško meso«. Na naših televizijah in državnih proslavah se veselimo z manj glamurja, a prav tako na vsa usta. Razlika je v detajlu, kot je detajl le to, ali utopljence naplavi na bregove Kolpe ali na obale Sicilije.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.