Matej Bogataj

29. 6. 2018  |  Mladina 26  |  Kultura  |  Knjiga

Alexandre Seurat: Neroda

Prevod Saša Jerele. Modrijan (zbirka Bralec, 106), Ljubljana, 2017 117 str., 14,90 €

+ + + +

Ki je padala po stopnicah

Britanski pisatelj Martin Amis v romanu Časovna puščica spremlja zdravstvenega eksperimentatorja na živih v taborišču in po nazaj obrnjenem poltraku seže v nedolžnost njegovega otroštva. V knjigi omeni tudi povojni temeljit pogovor s švedskim vodjo delegacije Rdečega križa, ki je dobro leto pred koncem vojne obiskala Auschwitz. Na vprašanje vodji, ali ni opazil narisane ure na železniški postaji kot najočitnejšega znaka zlagane kuliserije za polikanimi in za to priložnost porejenimi taboriščniki, ta prizna, da mu je bilo vse jasno. Poročilo pa je bilo vseeno pritrjevalno, ker se je zavedal, da tem ljudem preprosto ni več pomoči.

Podoben občutek nemoči in odsotnosti odločnosti dobimo ob prebiranju pred nekaj leti spisanega prvenca francoskega pisatelja Alexandra Seurata (letnik 1979); dekle, ki jo preimenuje v Diano in primerja z žalostno usodo kraljice ljudskih src, ves čas pada, ima odtise kopačke, modrice, mikrozlome, manjka v šoli in je asocialna, odsotna, kot zavrta v razvoju. Starši se sklicujejo na imunske bolezni in padec ometa, izgovarjajo se na vse mogoče in mala jim priučeno pritrjuje. Vse do konca s komaj opaznimi razpokami v pričevanju, z nekakšno otopelo vdanostjo v usodo in čudno odljudnostjo, ki se meša z nenadzorovanim histeričnim smehom, pa tudi plezanjem po neznancih in iskanjem bližine s šolskimi avtoritetami, posebej ob neprimernih trenutkih.

Potem vse za to poklicane službe pričajo, kako niso mogle nič, čeprav so videle, da je vse narobe: občutek imajo, da mali ne morejo več pomagati, da je ura narisana in družinska sreča zaigrana, vendar so svoj kos posla opravili in so zdaj na vrsti drugi. Nazadnje pristojni le opravijo svoje in mati in oče dobita vsak po trideset let.

Alexandre Seurat

Alexandre Seurat
© Arhiv založbe

Seurat se spretno izogne vpletenosti, zgodbo vodi od ožjega družinskega kroga, dekličine stare matere in tete, navzven do učiteljev, zdravnikov in socialnih služb. Od razkrivanja materine življenjske predzgodbe, njene odločitve za anonimno rojstvo, pri kateri lahko po francoskem pravnem redu otroka pustiš v porodnišnici in brez posledic odkorakaš, se širi proti organom za pregon kriminala in trpinčenja. Vendar kot da postopno krčenje prostora za umik in sprenevedanje staršev spodbuja še bolj skrito in okrutno trpinčenje, ki ga vešče prikrivajo z gledališko predstavo za pristojne. Vsem se ob fotografiji zabuhle deklice z ubitim pogledom, ko je ta razglašena za pogrešano, zdi, da so naredili vse. Vendar to ni bilo dovolj.

Roman je spisan skozi oči pričevalcev vseh vrst, s čimer se Seurat izogne moraliziranju, Dianino zgodbo lovi in ujame med parcialne in fragmentarne odlomke pričevanj in bralcu dopušča, da jo dopolni. Z vztrajnostjo grške tragedije drsi proti neizogibnemu, vnaprej znanemu koncu, vendar polifonija glasov naredi to zgodbo dramatično in napeto. Pomenljive podrobnosti in nianse pa nas morda prepričujejo, da bi moral v vrzeli med njimi nekdo, kdorkoli pravzaprav, bolj pritisniti. Dokler je bil še čas.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.