Manca G. Renko  |  foto: Borut Krajnc

29. 6. 2018  |  Mladina 26  |  Kultura

Patrick Boucheron

Eden najbolj znanih sodobnih zgodovinarjev in soavtor Svetovne zgodovine Francije, ene izmed najbolje prodajanih francoskih knjig

Patrick Boucheron (letnik 1965) je eden najbolj znanih francoskih zgodovinarjev in prav zdaj končuje svojo 13. knjigo, med drugim pa je urejal monumentalno delo Svetovna zgodovina Francije (Histoire mondiale de la France), eno izmed najbolje prodajanih francoskih knjig leta 2017, ki so jo prodali v skoraj polmilijonski nakladi. Obravnava 40 tisoč let francoske zgodovine, od prazgodovine do leta 2015, pisalo pa jo je 122 zgodovinark in zgodovinarjev, ki so pri delu uporabili transnacionalni pripovedni lok. Knjiga ovrže številne francoske narodne mite in pokaže, da je nefrancoski element za to državo pomemben prav toliko kot francoski.

Patrick Boucheron je Ljubljano obiskal na začetku junija na vabilo Francoskega inštituta in festivala Fabula, ko je pri založbi Studia Humanitatis izšel prevod njegovega nastopnega predavanja na Collège de France Kaj zmore zgodovina?. Nastopno predavanje je imel, ko je na tej najuglednejši francoski akademski instituciji prevzel katedro za zgodovino oblasti v zahodni Evropi med 13. in 16. stoletjem. Njegovo delo je pomembno tudi zato, ker si prizadeva, da bi zgodovino mislili, ne pa vanjo samovoljno segali le tedaj, kadar iščemo potrditve za svoje predsodke.

Verjame, da zgodovinopisje ne sme biti le znanstvena disciplina, ampak je »umetnost mišljenja«, ki nam omogoča spajati preteklost, sedanjost in celo prihodnost.

Svetovna zgodovina Francije je izšla med francoskimi predsedniškimi volitvami. Deležna je bila ogromno politične pozornosti in nekateri so njen izid v predvolilnem času razumeli kot del politične kampanje. Zakaj? Kaj ima zgodovina s politiko?

Šlo je, in to se mi zdi posebej pomembno, za zgodovinopisni projekt, ki se izogne nacionalni paradigmi in v ospredje postavi nadnacionalni pogled na zgodovino Francije. Če zgodovino pišemo tako, se lahko izognemo številnim nacionalističnim izrabam preteklosti, po katerih tako rada sega politika. S tem politikom vzamemo zgodovino kot sredstvo ali orodje za manipulacije in potvarjanje.

Na začetku predsedniških volitev v Franciji je sprva kazalo, da bodo v ospredju pogovori o zgodovini, narodu, etniji, priseljencih in manjšinah, temelj za vse to pa naj bi bila neka zlorabljena, nacionalistično prikrojena zgodovina, proti kateri se zgodovinarji najpogosteje borimo le tako, da tiho ugovarjamo, češ da pavšalno opletanje z zgodovino ne drži. Ta knjiga pa ni le glasen ugovor proti zlorabi zgodovine v prid nacionalizmu, ampak ponazarja nove načine, kako lahko mislimo zgodovino.

Kako pa se zgodovinopisje lahko izogne nacionalizmu? Ali ne stoji prav narod v srčiki večine naracij o preteklosti?

Drži, zgodovina je služabnica nacionalizma, je tista, ki je nacionalizem profesionalizirala. Sam sem medievist in izum nacije in nacionalnega je srednjeveška pridobitev: način, kako gledamo na oblast, jezik, vero – to so temelji nacionalizma in kalupa, v katerega so nas izobraževali. Vse se začne z jezikom, temeljem nacionalne identitete, nadaljuje se z arheologijo, ki pod zemljo išče ostanke meja našega jezika. In na koncu je zgodovina, ki to nacionalno preteklost upove, celo mitizira.

»S tem, ko se v srcu Evrope razrašča prostor, ki nasprotuje reformi in se bori proti slehernemu emancipatornemu gibanju, odpiramo prostor avtoritarizmu in ksenofobiji.«

Če zgodovina lahko mobilizira in osmišlja: bi prihodnosti Evrope pomagalo, če bi imela dovolj močno zavest o skupni preteklosti?

Ne verjamem v kolektivno, skupno zgodovino Evrope in ne verjamem, da je naloga zgodovine ustvarjati identiteto. Sploh pa nasprotujem rabi zgodovinopisja za kakršnokoli dokazovanje. Zgodovina ničesar ne dokazuje. V trenutku, ko to začne, se spremeni v ideologijo, ki se napaja iz vere v lastno preteklost. Zgodovina mora biti emancipatorna, a ne v smislu skupnosti, narodov, ampak v smislu samega človeka. Ustvarjanje skupnosti ali ideje skupnosti, četudi gre za plemenit cilj, kakršen je EU, te v skrajni točki spet pripelje do vere v kolektivno večvrednost.

Bistveno vprašanje, ki si ga zgodovina postavlja, mora biti, kako so moški in ženske ravnali v različnih okoliščinah, kako so se spreminjali (ali ne) v času, ne pa snovanje namišljene skupnosti. Zgodovina je umetnost emancipacije, ki se ukvarja s posamezniki.

A zgodovina ne ustvarja le mitov o skupni, ampak tudi o ločeni preteklosti. Če za primer vzamemo razmerje med Vzhodom in Zahodom, islamom in krščanstvom … Tisti, ki se v Evropi najbolj bojijo beguncev in bi na meje nemudoma namestili zidove, se pogosto sklicujejo prav na preteklost.

Za mitiziranje lastne zgodovine nujno potrebujemo tudi zgodovino Drugega, pri čemer pa marsikdo pozablja, da s tem zgodovino Drugega naredimo tudi za lastno zgodovino. Zgodovina Evrope je predvsem dediščina ločitev: večina družbenih in političnih prelomov se je zgodila zaradi ločevanja. Pomislimo na gregorijansko cerkveno reformo v 11. stoletju: vplivala je na celotno politično dogajanje v Evropi. Enako lahko trdimo za reformacijo in nato protireformacijo. To je temelj ideologije ločevanja, katere dediči smo in smo ji še vedno privrženi. Da sploh lahko mislimo sebe, nujno potrebujemo Drugega. Pri tem pozabljamo, da smo tudi sami dediči beguncev, da so naši predniki od nekod pribežali, se nato tu ustalili in da je zgodovina Evrope zgodovina preseljevanja. Vdor Drugega, kakor doživljamo begunce, je vrnitev lastne genealogije.

Torej se po svoje borimo proti samim sebi?

Ja. S tem, ko se v srcu Evrope razrašča prostor, ki nasprotuje reformi in se bori proti slehernemu emancipatornemu gibanju, odpiramo prostor avtoritarizmu in ksenofobiji. S tem uničujemo sami sebe. Fascinantno je, s kakšno lahkoto smo se odpovedali svobodi.

Pa nam zgodovina s svojo vednostjo lahko odgovori na dileme sedanjosti?

Spomnim se dileme, ko se je Turčija želela priključiti Evropski uniji. Takrat so se novinarji in politiki spomnili na zgodovinarje in geografe ter nas spraševali, ali Turčija sodi k Evropi. Ker sem medievist, sem lahko odgovoril le, da Evropa na Vzhodu nima meja. A to ni najpomembnejša lekcija zgodovine. Resnična lekcija je, da le državljani Evrope lahko odločijo, ali je Turčija evropska. Na koncu je pomembno le, kako oni, ljudje, doživljajo sedanjost, ta sediment zgodovine. Ni vednosti, ki bi lahko nadomestila občutek, ki vodi v prepričanje.

»Zgodovina ne opisuje preteklosti, ampak tisto, kar nam omogoča, da snujemo prihodnost. Pove nam, da so vse situacije nekoč že obstajale, da so ljudje vse že doživeli in da je vse, kar zmore sedanjost, obnavljanje izkušenj.«

Ampak če nam zgodovina ne more dati vednosti – kaj potem sploh zmore?

Zgodovina ne opisuje preteklosti, ampak tisto, kar nam omogoča, da snujemo prihodnost. Sestavni del zgodovine je tudi pozaba. Zgodovina bi morala biti umetnost spominjanja, ne šola usode. Pove nam, da so vse situacije nekoč že obstajale, da so ljudje vse že doživeli in da je vse, kar zmore sedanjost, obnavljanje izkušenj.

Torej nam zgodovina omogoča živeti več kot le eno življenje. Ali ni prav to tudi naloga umetnosti? Zgodovina kot umetnost? 

Drži. Gre za umetnost živeti druga življenja. In včasih so filmi ali literature v tem boljši od same zgodovine. Pomislite le na roman Zarota proti Ameriki Philipa Rotha. V njem vzpostavi »if-history« (»če-bi-zgodovino«): kaj če bi pred drugo svetovno vojno v ZDA predsednik postal Lindbergh in ne Roosevelt in bi Amerika postala fašistična? Pred 20 leti se je to zdela knjiga, ki predstavlja mogočo preteklost Amerike. Danes se zdi knjiga, ki je napovedala ameriško prihodnost v času Donalda Trumpa. Kot reče deček v tej knjigi: Vse, kar je bilo nepričakovano, je postalo neizogibno. Teror nepredvidenega je tisti, ki zakriva zgodovino.

Torej lahko vlečemo vzporednice med preteklostjo in sedanjostjo? Kaj menite o tisti, ki jo je po izvolitvi Emmanuela Macrona zapisal Jürgen Habermas, da gre za »Weltgeista na konju«, kakor je to za Napoleona nekoč zapisal Hegel? 

Lahko rečem, da vse, kar v politiki razumem, razumem skozi Machiavellija. Razumem, da se začne kriza, ko ljudje izgubijo zanimanje za politiko, demokracijo. Vem, da se bliža nevarnost, ko smo za pojave sodobnosti primorani uporabljati besedišče preteklosti, ko je jezik počasnejši od našega življenja. Današnja evropska politika ne zna poimenovati lastne sedanjosti. Uspeh politike je odvisen od tega, ali bo znala ubesediti tisto, kar se dogaja. To so vzporednice, ki jih lahko povlečemo in bodo vedno držale.

Knjižica:
Patrick Boucheron: Kaj zmore zgodovina?
Založba: Studia Humanitatis, 2018, 48 strani
Cena: 10 evrov

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.