MLADINA Trgovina

Damjana Kolar

11. 7. 2018  |  Kultura

Socialistična Jugoslavija v New Yorku

Prva mednarodna predstavitev izjemnih del vodilnih arhitektov socialistične Jugoslavije prikazuje pomemben, vendar do sedaj še premalo raziskan sklop modernistične arhitekture, ki s svojimi naprednimi stvaritvami odmeva tudi v današnjem času

Edvard Ravnikar, Trg republike, Ljubljana, 1960-74

Edvard Ravnikar, Trg republike, Ljubljana, 1960-74
© Janez Kališnik (arhiv MAO)

V Muzeju moderne umetnosti (MoMA) v New Yorku bo od 15. julija 2018 do 13. januarja 2019 na ogled razstava K betonski  utopiji. Arhitektura v Jugoslaviji 1948-1980, ki jo je pripravil Martino Stierli, glavni kustos za arhitekturo in oblikovanje galerij Philipa Johnsona v sodelovanju s profesorjem univerze Florida Atlantic Vladimirjem Kulićem in pomočnico kuratorja za arhitekturo in oblikovanje v MoMA Anno Kats. Razdeljena je v štiri sklope: Modernizacija, Globalno omrežje, Vsakdanje življenje in Identitete. Oktobra bo MoMA pripravila tudi retrospektivo filmov Karpa Godine, ene ključnih osebnosti jugoslovanskega črnega vala.

Razstava posebej izpostavlja štiri največje arhitekte in dve arhitektki tega obdobja, med katerimi je tudi slovenski arhitekt Edvard Ravnikar. Med 62 predmeti iz arhitekturne zbirke in oblikovalskih zbirk Muzeja za arhitekturo in oblikovanje, so na razstavi predstavljeni načrti, risbe, skice, makete, fotografije, prospekti, izdelki industrijskega oblikovanja, embalaža, revije in katalogi. Poleg Ravnikarja bodo v MoMA predstavljena še dela Nika Kralja, Stanka Kristla, Saše J. Mächtiga, Milana Miheliča, Davorina Savnika, Savina Severja, Branke Tancig, Vladimirja Braca Mušiča, Marijana Gnamuša, Nives Kalin Vehovar. Številni projekti bodo predstavljeni z originalnimi fotografijami Janeza Kališnika in Damjana Galeta. Del razstave so tudi tri videoinštalacije filmske režiserke Mile Turajlić, fotografije Valentina Jecka in umetniška dela Jasmine Cibic ter Davida Maljkovića.

Jugoslovanski arhitekti, razpeti med kapitalističnim Zahodom in socialističnim Vzhodom, so se na protislovne zahteve in vplive odzvali z oblikovanjem povojne arhitekture, ki je bila skladna z oblikovalskimi pristopi v Evropi in drugod, hkrati pa se je od njih razlikovala. Njihove arhitekturne stvaritve – od nebotičnikov po mednarodnih vzorih do brutalističnih "socialnih kondenzatorjev" – so manifestacija radikalne raznovrstnosti, hibridnosti ter idealizma, ki so bili značilni tudi za Jugoslavijo kot državo. Razstava "K betonski utopiji. Arhitektura v Jugoslaviji 1948-1980" je prva mednarodna predstavitev izjemnih del vodilnih arhitektov socialistične Jugoslavije in prikazuje pomemben, vendar do sedaj še premalo raziskan sklop modernistične arhitekture, ki s svojimi naprednimi stvaritvami odmeva tudi še danes.

Razstava raziskuje teme kot so velikopotezne urbanistične ureditve, tehnologija v vsakdanjem življenju, potrošništvo, spomeniki in memoralizacija ter globalni doseg jugoslovanske arhitekture. Na ogled bo več kot 400 risb, modelov, fotografij ter filmskih posnetkov, nabranih v občinskih arhivih, družinskih zbirkah in muzejih v regiji, predstavljena pa bodo dela pomembnih arhitektov, med njimi Bogdana Bogdanovića, Juraja Neidhardta, Svetlane Kane Radević, Edvarda Ravnikarja, Vjenceslava Richterja in Milice Šterić. Razstava analizira edinstvene oblike in načine produkcije v jugoslovanski arhitekturi in njen poseben, a hkrati večplasten značaj, od plastične notranjosti Bijele džamije na podeželju Bosne, do popotresne obnove Skopja po vzoru metabolistične arhitekture Kenzoja Tangeja ter Novega Beograda in njegovih ekspresivnih stanovanjskih stolpnic in javnih stavb.

O (de)mistifikaciji Jugoslavije je v Mladini pisal tudi Luka Skansi. "Kakovostne arhitekturne stvaritve, uvrščene na razstavo, niso nastale samo zaradi prizadevanj arhitekturne stroke, ampak celotne države. Jugoslavija je imela izjemno pozitivističen odnos do modernizacije – v njeni tehnologiji in umetniškem jeziku je videla orodje za reševanje individualnih in kolektivnih težav. Za reakcionarna in antimodernistična stališča ni bilo prostora. Morda je prav to razlog, da se je MoMA odločila za Jugoslavijo. Pri newyorški razstavi torej ne gre za »betonsko« fascinacijo, za estetizacijo »eksotike«, ki jo pogosto srečujemo v spletnih zapisih in reportažah o Jugoslaviji. Ključni izziv razstave je zrušiti vse mite o državi, ki je ni več, in gledalca prisiliti, da razmisli o vsem, kar je bilo uničeno," je med drugim zapisal. Celoten članek si lahko preberete na tej povezavi. 

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.