Marcel Štefančič jr.

13. 7. 2018  |  Mladina 28  |  Kultura  |  Film

Coexister

Coexister, 2017, Fabrice Eboué

zadržan

Medverski dialog.

Ko je Lou Pearlman, glasbeni producent, promotor in gangster (zaradi goljufij in Ponzijeve sheme so ga zaprli), sestavljal »magične« fantovske bende (Backstreet Boys, NSYNC), tega ni imel za dragocen prispevek k svetovnemu miru, vesoljni ljubezni in medverskemu dialogu, daleč od tega, toda vmes so se časi spremenili, tako da se je politična korektnost, cement svetovnega miru, vesoljne ljubezni in medverskega dialoga, prelevila v samostojen in mogočen trg, ki ga je mogoče pearlmansko eksploatirati, kar v komediji Coexister – francoski verziji britanskega hita Do nazga – potrdi propadli, obupani glasbeni producent (Fabrice Eboué), ki – po zgledu francoskega duhovniškega benda Les Prêtres, zmodeliranega po irskem duhovniškem bendu The Priests – sestavi bend, v katerem so angelski katoliški duhovnik (Guillaume de Tonquédec), degradirani rabin (Jonathan Cohen) in lažni – hedonistični, antisemitski – imam (Ramzy Bedia), ki postanejo velik hit.

To naj bi bilo zabavno. Še toliko bolj, ker je producentova asistentka nimfomanka. Če bi bilo več seksa, ne bi bilo več verskih vojn, politike, cinizma, nestrpnosti in predsodkov! To, da kristjan, jud in musliman zapojejo skupaj, ubrano, v en glas, velja tu za pravi postpolitični dosežek, toda zdaj pomislite: si res želite, da bi se tri največje religije združile in potem skupaj »nastopale«? Bog ne daj! To bi bila šele Ponzijeva shema.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.