Marcel Štefančič jr.

27. 7. 2018  |  Mladina 30  |  Kultura  |  Film

Skrivnostno ogledalo

Looking Glass, 2018, Tim Hunter 

zadržan +

Motel neoliberalizma.

Če hočeš videti, kako nor, bizaren in dementen je svet, moraš v puščavo. Zakonca Ray (Nicolas Cage) in Maggie (Robin Tunney) hočeta po travmatični izgubi otroka začeti znova, zato se premakneta v anonimno puščavsko vukojebino, kjer prevzameta motel, saj si predstavljate, takšnega “scenskega”, ob cesti, z neonskimi napisi in klientelo, ki jima ne da spati, še toliko bolj, ker se izkaže, da si je prejšnji lastnik – enigmatičen in begav kot Harry Dean Stanton v Wendersovi klasiki Pariz, Teksas – omislil dvosmerno ogledalo, skozi katerega je špegal v sobo št. 10, ki je kakopak kozmični kristal norosti, bizarnosti in dementnosti. Če v njej ne seje potrebni tovornjakar (Ernie Lively), potem v njej žanje lokalna dominatrix (Kassia Conway) – ali pa maskirani “psycho”. In že v pesku najdejo žensko truplo, v motelskem bazenu pa odojka.

Puščavski moteli – pomislite le na filme Psiho (via Alfred Hitchcock), Motel smrti (via Nimród Antal), Kurir (via David Grovic) ali Bug (via William Friedkin) – so bili vedno portali v psihopatologijo vsakdanjega življenja, zato pričakujte morbidno atmosfero, brutalne interese, neoliberalno ščuvanje vseh proti vsem, veliko ljudi, ki živijo le ponoči, ker je pač noč edini čas, ko so prosti in svobodni in kreativni, in spoznanje, da v sodobnem kapitalizmu ni več mogoče začeti znova in da puščave ni več mogoče preleviti v božji vrt. Skrivnostno ogledalo, ki ga je posnel Tim Hunter, avtor klasike River’s Edge (1986), ne pušča nobenega dvoma: neokapitalizem je puščava, ki je ni več mogoče kultivirati – puščava, v kateri se ni več mogoče regenerirati. Pionirski duh, ki je evropske migrante predelal v Američane, ni več mogoč.

Skrivnostno ogledalo je neonoir, imitacija filmov noir, ki so cveteli v štiridesetih in petdesetih letih prejšnjega stoletja, v času zlate dobe holivudskega studijskega sistema. A tudi Nicolas Cage je videti kot imitacija B-zvezdnikov, ki so garali in cveteli v času studijskega sistema, in to dobesedno – nastopili so v trumi filmov letno. Kot Cage. Lani je igral v petih filmih, predlani prav tako. Letos bo igral najmanj v sedmih. Vse to so B-filmi, zelo derivativni, v kinu jih vidijo le redki, le tu in tam se kateri posreči, kot se je recimo Joe.

Skrivnostno ogledalo, nepredvidljivo na predvidljiv način, je resda le za tiste, ki so takšnih filmov vajeni, pa vendar potrdi stari cinefilski uvid: v filmskih smeteh se skrivajo odgovori na temeljna vprašanja sodobne družbe. Cage ima tokrat brado in očala – da ga ne bi zamešali s katerim njegovim drugim likom. Njegov melanholični, depresivni, zaripli obraz – izraz moškega, ki so mu pravkar uspavali psa – je itak vselej isti. Če ste kdaj – magari nehote – videli kak TV-intervju z Nicolasom Cageem, ste lahko na svoje veliko začudenje ugotovili, da se v živo obnaša tako kot v filmih. Govori počasi, upehano, ležerno, otožno, zaspano, po malem odsotno, kot da ne verjame v to, kar govori, in kot mu niti ni jasno, o čem natanko govori. Kot da ga je kdo prisilil. Kot da je tam pomotoma. To je njegova ideja ekscentričnosti, njegova ideja upora proti sistemu in konformizmu. Oniričnost Roberta Mitchuma je bila fina in delikatna, Cageeva oniričnost je dementna. Nič ne kaže, da bi sam hotel, da bi bilo drugače. Kot da bi bilo lahko drugače. Cage je videti kot človek, ki so ga poslali po smrt, pa se je potem sam vrnil mrtev. Ne, ni mrtev, toda živ tudi ni. Če ga pogledate strogo, se vam bo zdel kot zombi, ki je bral Kafko. Če ga pogledate prizanesljivo, se vam bo zdel kot Robert Mitchum, ki je videl prikazen. In ja, ne le da se v živo obnaša tako kot v filmih, ampak tudi v filmih vedno repetira eno in isto: igra bodisi zombija, ki je bral Kafko, ali pa Roberta Mitchuma, ki je videl prikazen, recimo Jamesa Deana z glasom Elvisa Presleyja. David Lynch je to kombinacijo Mitchuma, Deana in Presleyja vžgal v Divje v srcu, v ameriško divjino, iz katere se Cage še vedno ni vrnil.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.