Intervju / Jasmin B. Frelih, letošnji prejemnik Rožančeve nagrade za najboljšo esejistično zbirko

Jasmina B. Freliha, enega najbolj izstopajočih pisateljev mlajše generacije (letnik 1986), zanima vse. Lakota se mu, kakopak, pozna: zlasti v pisavi. Roman Na/pol, ki je leta 2013 dobil nagrado za najboljši domači prvenec in leta 2016 še nagrado Evropske unije za literaturo, je že obravnaval posledice avtoritarnosti, ki so vroča tema razprav ta čas. V zbirki kratke proze Ideoluzije (2015) se je sprehajal med zgodovino in družbeno resničnostjo v prihodnosti, med ljubezensko intimo in javnim terorjem. Najdlje seže v zgodbi Pritisk konca, v kateri spregovori eden od bratov Carnajev. Da, natanko tisti fant, ki je bil soodgovoren za bombni napad na Bostonskem maratonu. Frelih je tudi esejist in te dni je prejel Rožančevo nagrado za zbirko esejev Bleda svoboda (2018). V njej razpravlja o literaturi in umetnosti, internetu, vstajah kot karnevalih, človeškosti in nečloveškosti.

Letos novembra bo njegov glas (kot bomba?) padel med Britance, Kanadčane in Američane, ko bo roman Na/pol izšel pri založbi Oneworld publications. Medtem v Žabnici in kdaj tudi v New Yorku že snuje nove knjige.

V prvem eseju iz zbirke Zarotitve se ukvarjate z razmerjem med minljivostjo mnenja in trajnostjo umetnosti. Mar ni danes za umetnika že skoraj nujno, da izraža tudi svoja mnenja?

To je bila ena izmed poant Zarotitev: nova generacija ljudi z veliko ustvarjalno močjo je vprežena v sistem, ki jo sili, da ves čas nekaj komentira, se ves čas izraža, tvita in tako ostaja vidna. Za umetnika pa je seveda optimalno, če se popolnoma odreže od vsega in razvija tisto, kar ima povedati sam. Ko njegovo ali njeno delo izide, tako ali tako samo postavi nov tok razprave oziroma se v tok naseli.