Ana Schnabl  |  foto: Borut Krajnc

5. 10. 2018  |  Mladina 40  |  Kultura

Jasmin B. Frelih, letošnji prejemnik Rožančeve nagrade za najboljšo esejistično zbirko

»Knjigo napišeš zato, ker bi te, če je ne bi, razgnalo«

Jasmina B. Freliha, enega najbolj izstopajočih pisateljev mlajše generacije (letnik 1986), zanima vse. Lakota se mu, kakopak, pozna: zlasti v pisavi. Roman Na/pol, ki je leta 2013 dobil nagrado za najboljši domači prvenec in leta 2016 še nagrado Evropske unije za literaturo, je že obravnaval posledice avtoritarnosti, ki so vroča tema razprav ta čas. V zbirki kratke proze Ideoluzije (2015) se je sprehajal med zgodovino in družbeno resničnostjo v prihodnosti, med ljubezensko intimo in javnim terorjem. Najdlje seže v zgodbi Pritisk konca, v kateri spregovori eden od bratov Carnajev. Da, natanko tisti fant, ki je bil soodgovoren za bombni napad na Bostonskem maratonu. Frelih je tudi esejist in te dni je prejel Rožančevo nagrado za zbirko esejev Bleda svoboda (2018). V njej razpravlja o literaturi in umetnosti, internetu, vstajah kot karnevalih, človeškosti in nečloveškosti.

Letos novembra bo njegov glas (kot bomba?) padel med Britance, Kanadčane in Američane, ko bo roman Na/pol izšel pri založbi Oneworld publications. Medtem v Žabnici in kdaj tudi v New Yorku že snuje nove knjige.

V prvem eseju iz zbirke Zarotitve se ukvarjate z razmerjem med minljivostjo mnenja in trajnostjo umetnosti. Mar ni danes za umetnika že skoraj nujno, da izraža tudi svoja mnenja?

To je bila ena izmed poant Zarotitev: nova generacija ljudi z veliko ustvarjalno močjo je vprežena v sistem, ki jo sili, da ves čas nekaj komentira, se ves čas izraža, tvita in tako ostaja vidna. Za umetnika pa je seveda optimalno, če se popolnoma odreže od vsega in razvija tisto, kar ima povedati sam. Ko njegovo ali njeno delo izide, tako ali tako samo postavi nov tok razprave oziroma se v tok naseli.

V Zarotitvah urednikom naših časopisov in revij predlagate, naj ob novicah objavijo kakšno umetniško delo, reprodukcijo slike, pesem. Pa se umetnost v takšnem kontekstu sploh lahko izrazi? Ali lahko enako dobro učinkuje v časopisu in v nakupovalnem središču?

Super bi bilo, če bi se umetniška dela pojavljala v nakupovalnih središčih. Ampak ravno v tem je kleč: upravitelji in kapital je tja nočejo postaviti, ker ne morejo predvideti, kakšen učinek bo imela na potrošnika. Če bi v nakupovalno središče postavili umetnino avtorja, ki se ni ukvarjal z arhitekturo tistega prostora, bi lastniki podjetij v bližini njene postavitve najbrž ugotavljali zmanjšanje dobička ali pa spremembo nakupovalnih trendov. Tista umetnina bi nezavedno vplivala na navade in tudi želje potrošnikov, vplivala bi na način, ki ga marketing preprosto ne zna uravnati. To je jedro trženjske strategije, ki ti hoče izropati denarnico, in to počne tako, da načrtuje učinke ali pa vpliv svojih akcij. Umetnina pa igra neko povsem samosvojo igro, ki predvsem ni povezana z denarjem.

Spet v Zarotitvah zapišete, da »umetniki delamo izkušnje, ostali pa napeljujejo štrom«. Kakšen cinik bi se hitro oglasil, češ saj tudi inženirji ustvarjajo izkušnje, ko postavijo lunapark, pa startuperji, ko splavijo aplikacijo. Po čem je izkušnja, ki jo ponuja umetnost, tako bistveno drugačna?

Težko reči. Pri zabavi in oglaševanju so vsa prizadevanja usmerjena v to, da se energija prenaša od posameznika k večjim strukturam. Če si del večje strukture, znotraj nje delaš, za svoje delo dobiš plačo in jo nato, ko ne delaš, v sistem spet vračaš, konzumiraš zabavo, oglase ipd. Tako to poteka iz meseca v mesec. Inženirji, ki zgradijo lunapark, oglaševalci, ki se trudijo narediti tvoj svet barvitejši, to počnejo s točno določenim namenom. Poanta igre je jasna: priti moraš tja, dati, kar imaš, vzeti, kar ti je ponujeno, in spet oditi. Umetnost pa naj ne bi imela nobenih takih zahtev. Umetnina učinkuje ne glede na to, kje ali kako se pojavlja, od gledalca ne zahteva nič točno določenega, niti ne pričakuje, da se bo, potem ko je bila použita ali doživeta, sploh kaj zgodilo.

Z internetom so ljudje končno dobili priložnost, da govorijo, in so postali čisto divji. Največji problem je seveda ta, da jih je mogoče zmanipulirati v res grozne reči.

Izdali ste že tri knjige. Ste zelo navezani nanje? Kakšen odnos imate, recimo, do dvakrat nagrajenega prvenca Na/pol? 

Potreboval sem veliko časa, da sem prišel iz tistega sveta. Me pa danes navdušuje ali straši, da sem prvenec napisal v čisto drugačnem svetu, v svetu, ki sem ga doživljal in razumel drugače, pa je knjiga zdaj nekako dohitela aktualni trenutek. Dogajajo se točno stvari, ki jih obravnava: iz vseh družbenih rež bruhata na eni strani avtoritarnost, na drugi pa čudaški anarhizem, ki ne vodi nikamor.

Tudi nekaj vaših zgodb iz zbirke Ideoluzije je izrazito preroških. Pogosto vas obravnavajo kot vizionarskega avtorja, kar je pri nas redka reč.

Tega si ne znam zares pojasniti. Morda je kultura organizem, v katerem vsak zaseda neko mesto in je eno od takšnih razpoložljivih mest tudi mesto preroka, v katerega se steče aktualna družbena in politična energija, prerok pa jo potem jasnovidno predela. Spomnim se recimo Mlakarjeve državne proslave, na kateri so peli pesem Tomaža Pengova Tihe so njive z verzom Kdo je na vrsti, da gre za preroka, in to vprašanje se mi zdi ustrezno: torej, kdo je ali bo tisti, ki bo s svojo ustvarjalno energijo v neki kulturi čaral? Očitno je ta položaj na neki točki uspelo zgrabiti meni, a ga zdaj rade volje prepustim komu mlajšemu, čeprav se bo to morda za slovensko kulturo zdelo nezaslišano.

Vizionarstvo, seveda, je družbeno angažirano, vendar je v nasprotju s tem, kako se družbena relevantnost ali angažma razume v slovenskem književnem prostoru, namreč kot odmev aktualnega dogajanja. Zakaj je tako?

V kapitalizmu, v katerem je čas čedalje hitrejši in krajši, je nekako treba priti skozi dan. Če ljudem ne zagotoviš snovi, ki jo skozi dan premlevajo, se jim življenje mogoče zazdi pusto in malokdo ve, kaj bi v takšni pustinji sam s sabo počel. V družbi vsak dan poteka kakšen dogodek ali se ustvari kako obče mnenje, ki se organizira okoli neke teme, ti dogodki in mnenja kratek čas mrgolijo in že se vsi odločimo iti dalje. To se ponavlja iz dneva v dan in za sabo puščamo izraze, ki se seštejejo v to, kar lahko imenujemo globinska kultura skupnosti.

Sam sem o nekaterih temah res pisal, še preden so postale aktualne, in zdaj ne vem čisto točno, kako naj se odzivam nanje. O njih sem pisal iz zanimanja za globljo človeškost v skrajnih položajih – kje in kako se izkažejo naš humanizem, čut za sočloveka, duša ali kakorkoli že to imenujemo. Ob takih dogodkih se začnem spraševati, ali sem sam s svojimi zapisi kaj povzročil, na kaj konkretno vplival; se pa to seveda sprašujem kot človek in ne kot umetnik. Vprašam se tudi, ali je res genialnost že vnaprej vedeti, kakšni bodo o nekem dogajanju v prihodnosti argumenti z desnega in levega pola. Saj niti ni tako težko brati scenarija, po katerem vse skupaj poteka.

Tukaj govoriva že o tem, kaj je mogoče v kulturi in umetnosti unovčiti. Najlažje je seveda unovčiti tisto, kar ljudje že poznajo, in s tem zadovoljiti potrebe trga.

Da, in to je dvakratno grozno. Najprej, ker so avtorice in avtorji potisnjeni v ta položaj, in nato še zato, ker sami sebe sploh razumejo kot prave avtorje ali avtorice. Knjigo napišeš zato, ker bi te, če je ne bi, razgnalo, in ne zato, ker si presodil, da boš dobro kotiral na razpisu ali v medijih ali ker je neka tema hip.

V eseju Nikoli ne bom general zapišete, da je ena redkih vaših vrlin, da redko in stežka sodite. Pa vendar, sodbe potrebujemo, da se lahko orientiramo v svetu.

Seveda, ampak sem se doslej naučil, da me bo vsakič, ko bom sodbo izrekel, kaj udarilo. Malo se našopirim, kaj izrečem in vsebina kmalu razvodeni. Že čez pet minut se bom čudil, kaj me je pičilo, ali pa se opomnil, da bi na zadevo lahko pogledal tudi drugače. Zdi se, da je nekatere sodbe lahko izrekati, da so zadeve jasne, ampak vseeno, sodbam se prevečkrat pripisuje prevelik pomen.

Tema in motiv vaših esejev je tudi internet. Koliko časa preživite na spletu in na družabnih omrežjih?

Družabna omrežja preverim enkrat na dan, sploh, odkar sem ugotovil, da upoštevajo zakonitosti Skinnerjeve škatle. Gre za eksperiment, ki ga je opravil behaviorist B. F. Skinner. Na škatlo z arašidi je pritrdil ročko, na katero je bilo treba pritisniti, da je arašid padel ven. Podgane v eksperimentu so na ročko nekajkrat pritisnile, dobile arašide, jih pojedle in se k škatli vrnile, ko so bile lačne. Potem je Skinner spremenil funkcijo pritiskov: podgana je lahko pritiskala na ročko, pa je ven padel en arašid ali nič ali več arašidov. Za rezultat so podgane na ročko pritiskale ves čas, tudi po tem, ko so imele arašidov že dovolj. Strah jih je bilo, da jih ne bo več. Človeški možgani v okviru družabnih omrežij delujejo enako: pritiskajo in pritiskajo, preverjajo in preverjajo časovnice, ker obstaja verjetnost, da se bo kaj zgodilo, čeprav se redko dejansko kaj zgodi. Ko se, je to za naše možgane nagrada, dopamin. Torej, ne le da smo od tega odvisni, ampak smo odvisni zaradi tistega v nas, po čemer smo podobni podganam. Kar pa se tiče interneta v splošnem, na njem visim vse dni.

Pa se vam to v ustvarjalnih procesih ne zdi izguba časa?

Niti ne. V zadnjem času mogoče bolj. Ravno zdaj je ideja spletne nevtralnosti spet ogrožena in čedalje bolj se vidi, da podjetja ekonomskih modelov v spletnem okolju ne znajo dovolj dobro voditi, upravljati. Zlata doba interneta je mimo – spomnim se, recimo, kako si na spletni strani New York Timesa našel dobesedno vse informacije, ki si jih hotel, potreboval, nič se ni moglo zares primerjati s tem. Na internetu se mi danes ne zdi več tako zanimivo, kakšne so novice, ker se te tako ali tako ponavljajo, ampak kdo, katera institucija jih predstavi in kako to stori. Najzanimivejša je torej uredniška politika – kaj od tebe nekateri mediji hočejo, kako so ti pripravljeni predstaviti svet, kakšna je njihova agenda, na kaj so pozorni in na kaj niso.

Mediji so utemeljeni na uredniški politiki. Kaj pa splet? Ali ne ugotavljamo ves čas, da bi tudi njegova horizontalnost, ta »vse in vsak je dovoljen«, potrebovala neko regulacijo?

To je vendar bistvo tega problema: s kakšno pravico pa manipuliramo, upravljamo mnenja ljudi? Z internetom so ljudje končno dobili priložnost, da govorijo, in so postali čisto divji. Jasno je, kaj se bo zgodilo, če daš mikrofon v roke mulariji, ki v medijskem prostoru okoli sebe ne prepozna teksta, s katerim se lahko poistoveti: ponori, to v mnogih odzvanja in norenje se širi. Zgražati se nad tem ni pravično, kajti – kje so bili tradicionalni mediji, kje je bil doslej establišment, kje so bile priložnosti, da bi zares ogromen segment ljudi dobil glas? Očitno je bil ta segment spregledan in zdaj imamo, kar imamo. Največji problem je seveda ta, da je mogoče ljudi, ki so z internetom prvič sploh dobili mikrofon, zmanipulirati v res grozne reči.

Ampak vi boste še naprej pisali tudi o ljudeh z »druge strani«?

Vse dokler se mi bo zdela napisana stran še najbolj smiselna stvar na svetu.

Zbirka esejev:
Jasmin B. Frelih: Bleda svoboda
Založba: Cankarjeva založba, 2018
Cena: 24,99 evra

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.