Stanka Prodnik

12. 10. 2018  |  Mladina 41  |  Kultura  |  TV

Nos za novinarstvo

Politizacija zdravstva proti medicini kot stroki

Uroša Slaka ni zanimal velik dosežek, temveč koliko bi ekipa dr. Uroša Ahčana s tem posegom zaslužila v tujini

Uroša Slaka ni zanimal velik dosežek, temveč koliko bi ekipa dr. Uroša Ahčana s tem posegom zaslužila v tujini
© POP TV

V torek je medije preplavila novica, da je UKC Ljubljana uspel velik medicinski dosežek: pacientki so na podlakti s pomočjo 3D-modela izdelali nos in ji ga presadili na obraz. Mnogi smo ob tem prispevku prvič izvedeli, da v Sloveniji živi približno 20 pacientov brez nosu; konkretna pacientka, pri kateri so izpeljali uspešno presaditev, je brez njega ostala po ploščatoceličnem karcinomu pred štirimi leti. Živeti s takšno poškodbo je psihično in fizično naporno in ganljivo je videti, da vendarle obstaja rešitev. Ganljivo je verjeti v napredek znanosti, medicine.

O dogodku so poročali tako v oddaji 24ur zvečer kot v Odmevih in primerjava med oddajama nam pokaže tudi nekaj temeljnih razlik med televizijama, tokrat v prid nacionalki. Uroš Slak, ki je glavni specialist za sesuvanje javnega zdravstva, se ni mogel dolgo zadrževati in je svojega gosta, dr. Uroša Ahčana, ki je operacijo vodil, kmalu vprašal, koliko bi v tujini lahko zaslužili s tem posegom in kako bi ta denar potem plasirali v javno blagajno. Seveda je za kakovostno in delujoče zdravstvo denar pomemben, pa vendar se je to vprašanje zdelo povsem vulgarno. Slaka niso zanimali sam postopek operacije, priprave nanjo, ekipa, ki je sodelovala pri tem, skratka, vseeno mu je bilo za znanstveni preboj; kar je od vrhunskega strokovnjaka na svojem področju želel slišati, je bila politizacija, kar je bilo ponižujoče tako za dr. Ahčana kot za celotno stroko.

Pogovor v studiu Igorja Berganta se je odvil drugače. Bergant se je pripravil na gosta in temo ter zastavljal vprašanja, ki so se nanašala na konkretni poseg. Poleg dr. Ahčana je bil v studiu še maksilofacialni kirurg in otorinolaringolog Vojko Didanovič, ki je bil enakovredno udeležen pri operaciji. Ob tem smo se spraševali, zakaj ga ni bilo v studiu pri Slaku; ga ta ni povabil ali Didanovič ni imel časa – ali pa je obisk pri Slaku morda zavrnil (kot bi bilo dobro za vse, ki skušajo ohranjati osebno dostojanstvo in dostojanstvo svoje stroke). Kakorkoli, po fiasku na Pop TV smo končno lahko vsaj približno izvedeli, kako je bila operacija izpeljana, na vprašanje o tem, ali bo ta poseg po novem rutinski, pa smo dobili odgovor, da nobena tako zahtevna stvar nikoli ne more biti rutinska. Morda bi bil to tudi najboljši odgovor za Slaka, ki je nanjo že želel prilepiti ceno.

Sicer pa se je pretekli konec tedna spet lepo dokazal tudi Slakov duhovni sin, Marko Milenković, znani ljubitelj podjetniškega lobija in vitke države, ki je diamantne maturant(k)e ob sprejemu pri predsedniku spraševal, ali se nameravajo, tako kot uspešni slovenski podjetniki, preseliti v tujino. Ničesar o vizijah, željah, mladosti in prihodnosti; ničesar o šolskem sistemu, iz katerega so ravno izšli; in v tem sta si s Slakom identična, oba sta človeka ene teme in ene ideologije, ki ji podrejata vse, kar je okoli nje, pa četudi – ali pa morda najbolj takrat – ko gre za teme, ki presegajo njun domet.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.